Sociologija

. Opredelitev sociologije (predmet proučevanja, nastanek).

—Sociologija je znanost, ki se sistematično ukvarja s proučevanjem družbe, družbenega življenja in življenjem posameznika v družbi

—Predmet sociološkega (proučevanja) raziskovanja ni posamezen človek, marveč družba

—Sociologija je nastala sredi 19. stoletja

—Izraz sociologija je za novo znanost uvedel francoski mislec Auguste Comte v delu Tečaj pozitivne filozofije in je dobesedno pomenil  znanost o družbi ali tudi znanost o družbenem

Sociologija in druge družbene vede.

Z družbo se ukvarjajo tudi druge družbene vede: zgodovina, etnologija, politologija, politična ekonomija, pravne vede, kulturologija, psihologija ...

—Sociologija in zgodovina (zgodovina je usmerjena predvsem v pojasnjevanje preteklega dogajanja, sociologija pa naj bi pomagala ljudem pri soočanju s sočasnimi, sodobnimi problemi)

—Psihologija in sociologija (psihologija proučuje psihične procese pri posamezniku, ne glede na njihov družbeni položaj in interese, sociologija pa proučuje in posplošuje pogoje in rezultate delovanja ljudi na različnih družbenih položajih) 

—Sociologija in etnologija (Etnografija je veda, ki proučuje življenje posameznih ljudstev; Etnologija med seboj primerja razne skupine ljudstev ali določene skupine v raznih fazah časovnega razvoja; antropologija si s svojim raziskovanjem prizadeva za sintezo celotnega kulturnega razvoja - od najbolj primitivnih do najbolj razvitih družb).

Obča sociologija in posebne vrste sociologije (predmet preučevanja)

—Obča sociologija se ukvarja z vsemi področji družbenega življenja

—Predmet proučevanja posebnih sociologij praviloma ni družba nasploh, temveč posamezni družbeni pojavi in problemi

—skupno predmetu vseh posebnih sociologij je družbeno ravnanje človeka

—Posebne sociologije imajo torej vse značilnosti sociologije nasploh. Njihovi problemi in predmeti, metoda in teorija so povsem sociološki

—Njihova posebnost je v tem, da praviloma proučujejo le določen izsek ali pojav, ne pa družbe v celoti

. Pojasnitev faz raziskovalnega dela.

—Izbrati, opredeliti in razčleniti problem

—Pregled literature

—Opredeliti glavne pojme

—Oblikovati svoje znanstvene domneve (hipoteze)

—Izbor metod

—Izdelati manjšo “pilotsko” študijo

—Zbiranje podatkov

—Zbrane podatke pripraviti za analizo in interpretacijo

—Analizi sledi interpretacija ali razlaga tako ugotovljenih izsledkov

Faze raziskovalnega dela so oporne točke, s pomočjo katerih raziskovalec načrtuje korake, ki jih bo opravil v procesu raziskovanja. Znanstvena raziskava je kontrolirana, znanstvenik jo vnaprej načrtuje ter zavestno usmerja v zaželeno smer. Zato mora vedeti, katera sredstva, metode in postopke ima na izbiro, katere naloge mora izpolniti in katero dejavnost opraviti, da bo prišel do željenega cilja.

Pojasnitev naslednjih pojmov: vzorec, populacija, naključni vzorec, strukturirani vzorec.

—Vzorec je majhna reprezentativna skupina, ki naj bi izražala značilnosti celotne populacije.

—Populacija je skupnost (množica) vseh enot pojava, ki ga proučujemo.

—Vzorčenje so pravila in postopki za izbor enot v vzorec.

—Slučajni vzorec

—Strukturirani vzorec

Kadar je za vsako enoto populacije enako verjetno, da bo vključena v vzorec, govorimo o slučajnem vzorcu (npr. Vsakemu državljanu Slovenije pripišemo zaporedno številko, nato pa izločimo vsakega stotega.).

V sociologiji uporabljamo pogosteje strukturirani vzorec. Populacijo razdelimo v skupine na podlagi znanih dejstev (starost, razred, spol ...), nato pa za vsako skupino določimo sorazmerni delež. Strukturirani vzorec oblikujemo tako, da vanj zajamemo npr. enak delež žensk glede na starostne kategorije..., kot je značilen za populacijo.

Pojasnitev načel znanstvenega dognanja

Znanost je sistem preverjenih vrst znanja. O znanstvenem preučevanju govorimo takrat, kadar pri raziskovanju upoštevamo splošnost, objektivnost, preverljivost, veljavnost, zanesljivost, natančnost in sistematičnost.

Načelo splošnosti pomeni, da dognanja veljajo tudi širše in ne samo za konkreten primer. Pri načelu objektivnosti gre za zahtevo, da poskuša raziskovalec izključiti vse subjektivno in pošteno išče vse pomembne podatke za razumevanje raziskovalnega problema.

Preverljivost znanstvenih rezultatov terja opis raziskovalnih postopkov in metod, s katerimi je bilo pridobljeno novo dognanje. V novo znanstveno vedenje je vključeno samo tisto tisto dognanje, ki ga lahko dokažemo in ga lahko preverijo tudi drugi.

Načelo veljavnosti terja odgovor na vprašanje, ali smo z zbranimi podatki res osvetlili problematiko, ki smo jo želeli raziskati. Zanesljivost naših meritev je odvisna od instrumentov, s katerimi merimo, in se nanaša na natančnost merjenja.

Vprašanje zanesljivosti se nanaša na kakovost merskega instrumenta, vprašanje veljavnosti pa na odnos med zbranimi podatki ter raziskovalnim problemom.

. Metode sociološkega raziskovanja – prednosti in slabosti posameznih metod.

—metode opazovanja (opazovanje z udeležbo),

—spraševanja (intervju, anketa),

—eksperimenti,

—analize dokumentov,

stran 27

Opredelitev družbe.

Glavne vrste medosebnih odnosov

Glavne vrste medosebnih odnosov so prijateljstvo, ljubezen in odnosi med intimnimi partnerji, odnosi med otroci in starši, sorodniški odnosi in odnosi med sodelavci.

Prijatelji so ljudje, ki jih imamo radi, uživamo v njihovi družbi, delimo z njimi svoje interese in dejavnosti, pomagajo nam in nas razumejo, lahko jim zaupamo, z njimi se počutimo udobno in nas čustveno podpirajo.

Ljubezen in partnerski odnos Ljubezen se loči od prijateljstva zlasti po seksualni želji pa tudi skrbi za drugega, ekskluzivnost odnosa je močnejša kot pri prijateljstvu. Večina ljudi eno izmed svojih ljubezenskih zvez preoblikuje v partnerski oz. zakonski odnos.

Starševski odnos Odnos med starši in otroci se začenja ob otrokovem rojstvu in običajno traja do smrti staršev. Ima več faz. Na začetku je odnos povsem odvisen od staršev, vendar se otrok razvija in osamosvaja, po adolescenci največkrat zapusti družino oz. starše. Ta razvoj odnosov med njimi pogosto spremljajo velike krize in uporniško vedenje otrok v adolescenci.

Mladostnik in odrasel otrok zavzemata bolj enakopraven odnos s starši, v starosti pa postanejo starši odvisni od otrok. Sorodniški odnosi V modernih družbah so postali sorodniški odnosi manj pomembni, zato obsega sorodniška mreža predvsem starše, otroke, stare starše, vnuke in vnukinje ter nekatere bratrance in nečake.

Odnosi s sodelavci na delu Odnosi s sodelavci podobno kot odnosi s prijatelji vplivajo na fizično in duševno zdravje posameznika. Seveda se tudi v odnosih s sodelavci pojavijo različni konflikti. Delovni odnosi so glavni vir zadovoljstva z delom in tako tudi pomemben izvor sreče. Zagotavljajo nam uspešno izvajanje dela, zaslužek, promocijo, pohvalo za dobro opravljeno delo ...

0. Opredelitev človeka.

− duševno bitje: ima razum, čustva, voljo, interese, postavlja si cilje, zamišlja ideale;

− biološko bitje: ima potrebe po zraku, pijači, hrani; − delovno bitje: zida hiše, dela ceste, postavlja tovarne, obdeluje polja ...;

− estetsko bitje: ustvarja lepoto in uživa v njej;

− družbeno bitje: nastane, se razvija, živi le v družbi;

− individualno bitje: specifičen, enkraten;

− ustvarjalno bitje: človek kot vrsta mora biti ustvarjalen;

− svobodno bitje: človek je kot posebna vrsta živih bitij po svoji naravi »obsojen« na svobodo kot izbiro in ustvarjalnost.

Opredelitev kulture.

Kultura je celotnost priučenih načinov obnašanja, čustvovanja, vrednostnih sistemov in prepričanj, pa tudi pridobivanja dobrin in znanja, ki so značilne za določeno družbeno skupino in se prenašajo iz generacije v generacijo.

Kultura je celota materialnih in duhovnih človekovih pridobitev v družbi, ki so zvečine plod človekovega duhovnega in fizičnega dela ali pa so bistveno povezane z njegovo zelo zapleteno ustvarjalnostjo.

Opredelitev kulture nekega naroda.

Kultura potemtakem zajema delovna sredstva in predmete materialne proizvodnje, človekov jezik, razne oblike družbene zavesti in duhovnega ustvarjanja, to je znanost, umetnost, filozofijo, moralo, religijo

Pojasnitev pojmov: subkultura in kontrakultura.

Subkultura so le bolj ali manj izražene variante splošne, za dano globalno družbo veljavne kulture. }Vezane so na najrazličnejše družbene okoliščine (religijo, etnično, narodnostno sestavo, poklicno slojevitost, ...).

Npr.: vaška, kmečka subkultura, subkultura Romov, subkulture nekaterih poklicev: npr. zdravniki, kmečki delavci, poklicni vozniki tovornjakov, mladinska subkultura itd.

Kontrakultura nastaja in se razvija v takšnih družbenih okoljih, katerih pripadniki praviloma ne priznavajo splošne, veljavne kulture, jo zavračajo ali pa ne priznavajo vsaj njene vrednostne in normativne sestavine. Praviloma ima negativen predznak, ponavadi nastane v okoljih kriminalcev, prostitutk, zvodnikov ..., zajema lumpenproletarske elemente, ki so v trajnem spopadu z normami in vrednotami globalne družbe

}Nastanejo v okoljih kriminalcev, prostitutk, zvodnikov idr. Lumpen-proletarskih elementov, ki so v trajnem spopadu z normami in vrednotami globalne družbe, v kateri žive in delujejo.

4. Opredelitev umetnosti.

Čeprav ne znamo znanstveno natančno povedati, kaj je umetnost, pa vselej zanesljivo vemo, kdaj se srečamo z njo: doživimo jo, občutimo, spoznamo s svojimi čutili. Umetnosti se tudi zavedamo kot doživetja, ki nas vzradosti, razžalosti, 39 vznemiri, govori nam o nečem, kar pravzaprav vemo, doživljamo in živimo, a pove nam lepše in bolje na drugačen, samo za umetnost značilen način.

Umetnost je torej del sveta, v katerem živimo, je način zavedanja tega sveta, njegova na poseben - umetniški - način preoblikovana preteklost, izražena sedanjost in umišljena prihodnost.

Umetnost je del vsakršnega in slehernega individualnega in družbenega življenja: je delo, delovanje in dejavnost, torej produkcija in hkrati reprodukcija, sprejemanje umetniških sporočil.

Opredelitev vrednot, področij obstajanja.

So osnova človekovega obnašanja v svetu, njegovega odnosa do narave, drugih ljudi in sebe. Vrednota je subjektivno objektivna kategorija, odvisna od človekovih potreb.

Vrednote so nastale v procesu človekove praktične dejavnosti, v kateri je spreminjal naravo, družbo in hkrati tudi sebe - povezane so s človekovim življenjem, njegovim razvojem. Vrednote obstajajo na različnih področjih.

1. Življenjske vrednote: pojavi, ki dajejo duševno in telesno ugodje, različni čutni užitki (hrana, pijača ...), zabava, prostost, svoboda, varnost, moč ...

2. Materialne dobrine in vrednote (udobje, imetje, denar...)

3. Družbene vrednote: ljubezen, prijateljstvo, tovarištvo, zvestoba, mir, sožitje, sloga, ugled, spoštovanje ...

4. Kulturne vrednote: estetske (lepota, red, harmonija), moralno etične (dobrota, pravičnost, nesebičnost, moralnost, poštenost), spoznavne (znanje, spoznanje, modrost, resnica), verske (odrešenje, božansko, sveto), vrednote pripadnosti (nazorska, idejna, politična pripadnost, narodnost), vrednote napredka (družbeni, človekov napredek, upanje).

Opredelitev morale.

Morala (nravnost) je sposobnost človeka posameznika, da se ravna in deluje skladno s svojo vestjo, z lastnim razločevanjem med dobrim in zlim. V širšem smislu je morala skupek pravil vzajemnega obnašanja, ki ga konkretno okolje in doba dojemata kot nekaj objektivno danega in za vsakega posameznika obvezujočega. Morala predpostavlja določen družbeni odnos. V vsaki dobi prevladujejo določena moralna pravila, v različnih časovnih obdobjih pa opažamo tudi nekatere skupne poteze.

Moralno dejanje ima štiri sestavine:

1. moralna situacija,

2. moralna zamisel,

3. moralna akcija,

4. moralni učinek. Vsakemu moralnemu dejanju sledi moralna ocena - to je vrednostno merjenje moralnega dejanja

Sestavine moralnega dejanja.

Moralno dejanje ima štiri sestavine:

1. moralna situacija,

2. moralna zamisel,

3. moralna akcija,

moralna ocena

Vsakemu moralnemu dejanju sledi moralna ocena - to je vrednostno merjenje moralnega dejanja. Moralna ocena mora upoštevati moralno situacijo, vrednostno lestvico in vse momente moralnega dejanja.

Opredelitev moralnih norm.

Moralne norme so družbeno pričakovani vzorci vedenja, so jasna pravila, kako se morajo ljudje obnašati v posameznih situacijah. Norma predpisuje, ukazuje, priporoča, zahteva ... postopek za dosego cilja, t. j. vrednote. Npr. življenje je vrednota, norma pa Ne ubijaj!, Treba je varovati življenje!, Dolžni smo braniti nedolžnega!

Opredelitev znanosti.

Skladno z razvojem znanosti, njenega načina dela in razširitve na vsa nova področja se je spreminjalo tudi razumevanje le-te v različnih zgodovinskih obdobjih. Znane so naslednje tipične opredelitve znanosti:

- znanost kot sistem znanja in metod,

- znanost kot sistem stavkov in izjav,

- znanost kot miselno-logična aktivnost,

- znanost kot ena izmed najpomembnejših človekovih oblik ustvarjalnosti,

- znanost kot specifično področje človekove kulture in oblike človekove zavesti,

- znanost kot neposredna produktivna sila družbe.

Znanost je zavestna družbena dejavnost, sistematizirana množica znanja, ki opisuje in pojasnjuje pojave v naravi in družbi. Ugotavlja zakonitosti, ki urejajo naravne in družbene pojave, ali skuša ugotoviti bistvena dejstva, ki te pojave določajo. Cilj znanosti je ugotoviti objektivno resnico.

Pojasnitev pojma socializacija.

Socializacija je proces, s katerim človek sprejema in usvaja vrednote, stališča, znanje, motive družbe oziroma skupine, v kateri živi in dela. Je proces učenja vzorcev obnašanja, ki veljajo v družbi za normalne.

Pojasnitev različnih vrst socializacije.

Dejavniki socializacije Dejavnike, ki bistveno vplivajo na proces socializacije, imenujemo dejavniki socializacije. To so družina, šola, skupine vrstnikov, množični mediji in religija. Sociologi razlikujejo primarno in sekundarno socializacijo.

Primarna socializacija Odvija se v zgodnjem otroštvu, ko otrok spoznava temeljna družbena pravila in se razvija kot osebnost. Poteka med posameznikom in skupino, s katero ima tesne stike, na primer v družini ali skupini vrstnikov (prijatelji ali sošolci). Tu posameznik pridobiva temeljno znanje jezika (govora), obnašanja, predstave o odnosih do drugih ljudi ...

Sekundarna socializacija Poteka vse življenje, saj se nenehno učimo, spoznavamo nove ideje, učimo se vedenja v situacijah, s katerimi doslej še nismo bili soočeni. Ponavadi poteka v bolj formalnih situacijah, ki niso tako osebne. Dve najpomembnejši obliki sta šola in množični mediji. Posameznik pridobiva posebno, specializirano znanje v okviru poklicnega izobraževanja in med delom.

Opredelitev primerov nesocializiranih otrok.