PREDMET IN ZGODOVINA RAZVOJNE PSIHOLOGIJE.docx

PREDMET IN ZGODOVINA RAZVOJNE PSIHOLOGIJE

Psihologija = znanost o človeški duševnosti/psihi

Razlogi za nastanek vede:

1. Teoretični → povezani s temelji človekove zavesti v religijah, filozofijah

2. Praktični→ povezano z vsakdanjimi skrbmi pri vzgajanju in izobraževanju otrok in mladine

• Neznanstveni opisi in razlage človekovega psihološkega razvoja (grki – tekočine v našem telesu)

• Razvoj RP kot znanstvene discipline (Darwin, Wundt – 1. laboratorij; Binet – IQ)

Kaj proučuje?

• Izvir in razvoj duševnih procesov pri človeku od spočetja do smrti

• Kako se posameznik spreminja in kaj vpliva na te spremembe

• Zanimanje za razvoj posameznika/ontogeneza in razvoj vrste/filogeneza

Razvoj otroške psihologije:

Watson: psihologija je eksperimentalna veha znanosti (behaviorizem, eksperimenti, teorije učenja, vedenjske teorije)

Freud: psihoanaliza spodbudi raziskovanje na otrokovi čustvenosti, spolnosti, osebnosti (A. Freud: obrambni mehanizmi, Erikson, Klein)

Piaget, Vigotski: razvoj mišljenja in govora in njuna povezanost

Otroška → razvojna psihologija:

• Klasična otroška psihologija: odkrivanje norm, da bi lažje razumeli otroka na posameznih razvojnih stopnjah

• RP (70. leta 20. stoletja)

DOBRO: lahko napovemo, kaj je na določeni razvojni stopnji pričakovano

DOBRO: opozorijo nas na odstopanja v razvoju

SLABO: povzroči pritiske – 1. leto… nujno prvi koraki! DIKTIRAJO, kdaj je čas za ___ ___ ___ ____.....

• Razširi cilje in obseg proučevanja

  • Zajame vsa življenjska obdobja

  • Raziskuje vpliv izkušenj iz otroštva v

odraslost

• Razvoj »metod« raziskovanja (tehnologija)

DEFINICIJE:

• Raziskovanje razvoja je raziskovanje kako in zakaj se človek razvija in spreminja skozi življenjska obdobja. (Mussen)

• Razvojna psihologija je znanstvena disciplina, ki preučuje spremembe in doslednosti psihičnega delovanja pri posameznikih v času, ukvarja se s tem, kako in v čem se ljudje spreminjajo ali ostajajo enaki v daljšem časovnem obdobju – od človekovega spočetja do njegove smrti. (Baltes)

Temeljna področja razvoja:

TELESNI: zdravje, razvoj motoričnih sposobnosti, razvoj čutnih sposobnosti, rast telesa in možganov → psihomotorični razvoj

OSEBNOSTNI: osebnost → razvoj identitete

ČUSTVENO-SOCIALNI: čustva in socialni odnosi

KOGNITIVNI/INTELEKTUALNI: mišljenje, moralno presojanje, ustvarjalnost, učenje, spomin, govor → spoznavni razvoj

vsa področja so tesno povezana – celota posameznih značilnosti

CILJI RAZVOJNE PSIHOLOGIJE

1. Opis človekovega psihičnega razvoja v posameznih obdobjih – razvojne norme:

• Spremenljive

• Se revidirajo (=spreminjajo) tekom let KAJ

• Se razlikujejo v različnih družbenih okoljih

1. Razlaga razvoja:

• Zakaj in kako prihaja do sprememb, kateri dejavniki vplivajo na spremembe KAKO

1. Napovedovanje nadaljnega razvoja:

• Predvidevanje razvoja in vplivanje na proces razvoja ČEMU

1. Ugotavljanje načinov vplivanja na razvoj:

• Optimiziranje (da se v največji možni meri razvije) ZAKAJ

• Modificiranje (vpliv na spremembe na področju, kjer je potreben)

→ vsi 4 cilji med seboj povezani:

• Ugotavljanje razvojnega statusa pri posamezniku (glede na vrstnike, poznati opis, tipičen za obdobja)

  • Upoštevanje tega, kako se določeno vedenje razvija

  • Kakšna je napoved posameznega vedenja za prihodnost

  • Oblikovanje ustreznega programa obravnave (npr. spodbujanje razvoja govora)

ŠIBKOSTI RP:

• Nobena teorija ni zadovoljiva

• Normativnost (stigmatizacija, če odstopa od norm)

• Potrebe, kot jih določa odrasel

• Laboratorijska (neupoštevanje konteksta – visoka kontrola zunanjih dejavnikov)

• Moška perspektiva (zgodovinski kontekst – raziskovanje razvoja samo pri moških npr. Kohlberg; večinoma moški raziskovalci)

• Etnocentričnost → zahodna družba

DEJAVNIKI DUŠEVNEGA RAZVOJA - 5 KLJUČNIH PODROČIJ/DILEM V RP

• Dednost – okolje

• Aktivnost – pasivnost

• Kontinuiteta/zvezni – diskontinuiteta v razvoju

• Stabilnost/nestabilnost lastnosti skozi čas – raven posameznika

• Doslednost/spremembe razvoja – raven skupine

1. DEDNOST – OKOLJE

• Filozofija: nativizem – empirizem

• Psihologija:

v kolikšni meri in kako na človekov razvoj vplivajo prirojeni dejavniki v primerjavi s pridobljenimi… kaj je pri čem pomembnejše??

• Narava – vzgoja (nature vs. Nurture)

  • Biologija – družba

  • Prirojeno – pridobljeno

  • Zorenje – učenje

→ DEDNOST:

• Vloga dednosti, univerzalnega procesa dozorevanja, ki ga določajo geni in biološko osnovane (pre)dispozicije

• Otroci zaradi vpliva maturacije (zorenja) dosežejo iste mejnike razvoja ob približno istem času – razlike med posamezniki odvisne od genetskih danosti!

→ OKOLJE:

• Sile, ki so izven posameznika: izkušnje pridobljene z vzgojo in poučevanjem, vpliv vzgonih metod, vpliv socialnih in kulturnih sprememb

• Človek je družbeno bitje -> vse od rojstva se razvija v družbenem in zgodovinskem okolju

  • Družina

    • Družbenoekonomski status in soseska

    • Kultura in etničnost

    • Zgodovinsko okolje

Kontekstualizem (pomen vloge družbenega in zgodovinskega okolja)

Sodobne teorije poudarjajo še:

• Vlogo normativnih (razširjeno, večina nas je tem podvržena: vstop v šolo – 6let, v SŠ 14let) in nenormativnih vplivov (nekaj specifičnega, kar je za nekega posameznika značilno; preskok razreda, izguba starša v otroštvu, s starostjo naraščajo!) bioloških in družbenih vplivov!

  • Časovni okvir vplivanja – občutljiva obdobja

Kontekstualizem – dednost in okolje

• Kateri od obeh dejavnikov vpliva na razvoj?

• Koliko oba vplivata?

• Na kakšen način vplivata, kako sodelujeta pri razvoju?

Raziskave (vplivi dednosti, okolja)

• Enojajčni dvojčki, dvojajčni dvojčki, posvojeni otroci

  • Goddard – družina Kallikaki (kalli = dobro)

  • »divji otroci« -> nikoli naučili govoriti, hoditi kot ostali otroci – človek razvije človečnost ob drugih ljudeh!!

  • Kellog: enak star otrok in šimpanz (Š nikoli ni tok razvil govora kot sin)

*interakcionizem -> razmerje med vplivom genom in okolja se spreminja skozi čas

VEDENJSKA GENETIKA

Genotip → posameznikova genetska konstitucija, vključno z značilnostmi, ki niso izražene v fenotipu

Fenotip → celota vseh lastnosti organizma

• Razvije se ob sovplivanju med geni in okoljem (bonsai-gen. Predispozicija, da bo veliko drevo – okolje: majhno drevo)

Okolje je pomemben izvor fenotipske variabilnosti (so vplivanje okolja + genov)

!pri interpretaciji rezultatov: nivo populacije/posameznika!

OKOLJE = vse kar ni podedovano od prednikov

1. Okolje, ki si ga posamezniki delijo:

• Dejavniki okolja, ki prispevajo k podobnosti med družinskimi člani:

  • Zanemarljiva vloga v razvoju osebnostnih potez in dimenzij ter psihopatoloških značilnosti

  • Zmerni vpliv na nekatere vedenjske značilnosti:

    • Na splošno inteligentnost in na specifčne intelektualne sposobnosti v otroštvu (ne pa v maldostništvu in odraslosti)

    • Na ustvarjalnost v odraslosti

    • Na učni uspeh v otroštvu (v mladosti nizkega)

    • Na stališča v odraslosti

    • Na vedenjske motnje (nefunkcionalna vzgoja)

1. Okolje, ki si ga posamezniki NE delijo:

Vplivi okolja, ki prispevajo k razlikam med člani družine:

• Objektivno enako okolje lahko na različne otroke deluje različno (ljudje zaznavamo in si razlagamo objektivno enako okolje različno: različni odzivi)

• Različne izkušnje znotraj družine (razlike v odzivanju staršev) in izven družine (vrstniške skupine), naključne izkušnje

• Na razvoj večine psiholoških značilnosti pomembno vpliva OND

• Z razvojem vpliv OND narašča – več izkušenj izven družine …

Kaj dokazuje ta teorija?

• Geni vplivajo na vrsto okolja, ki ga bomo izkusili

  • Pasivni vpliv genov: otroci si svoj genotip delijo s starši → njihovo vzgojno ravnanje povezano (kompatibilno) z otrokovim genotipom (starši prispevajo gene za predispozicijo – ustvarijo okolje, ki spodbuja razvoj te poteze npr. glasba, glasbena šola)

  • Evokativni (reaktivni) vpliv genov: na podedovane značilnosti otroka vplivajo na to, kako bodo drugi ravnali z njim

  • Aktivni vpliv genov: posameznik si v okolju poišče tiste spodbuse okolja, ki se ujemajo z njegovimi prirojenimi dispozicijami

Kritike: zanemarjanje izbora, kako so izbirali družine (ne moreš vsega kontrolirati)

Zakaj enako socialno okolje različno vpliva na otroke?

• Enake izkušnje (vzgoja) na posameznike ne deluje enako (genetska občutljivost)

  • Samo z načinom vzgoje ne moremo razlagati razvoja, pomen prilagajanja vzgoje otrokovim značilnostim npr. temperament

  • Vedenje staršev lahko odraža in ne povzroča značilnosti vedenja njihovih otrok

• Otroci z genetskimi značilnostmi vzbujajo določene odzive pri drugih ljudeh

• Posamezniki si v enakem okolju sami pridobivajo, iščejo različne izkušnje

• Če je vpliv OD (npr. oblikovanje vrtca) vpliva sicer na vse, to pa ne pomeni, da bodo vsi v enaki meri razvili neko lastnost: spremembe bodo, razlike bodo ostale

• Določeni dejavniki v okolju (npr. zgodnja vključitev v jasli) neugodno vplivajo le na manjšino (tudi zaradi genetske občutljivosti), na večino pa ne

1. AKTIVNOST-PASIVNOST

Aktivnost → otrok se že rodi kot aktivno bitje, ki sooblikuje svoje okolje in ga skuša prilagoditi svojim potrebam

Npr. padla sem izpit, sam sem kriva, saj se nisem dovolj učila

Pasivnost → pasivna bitja, katerih značilnosti so oblikovane preko socialnih stikov(=starši, pomembni drugi, zunanji dogodki) ali preko bioloških sprememb (ne morejo jih nadzorovati)

Npr. padla sem izpit, kriv je profesor, na to nisem imela vpliva

Revno okolje: ljudje nimajo dostopa do virov, problem v sistemu. Niso vedno krive okoliščine, ni vedno kriv posameznik …

KONSTRUKTIVISTIČNI POGLED: otrok je dejaven (aktiven) ne le v svojem razvoju, ampak tudi v uresničevanju svojih pravic in sooblikovanju kulture, v kateri živi.

1. KONTINUITETA in DISKONTINUITETA V RAZVOJU

• Razvoj poteka preko stopenj, tako da se posameznik spremeni precej nenadno, v kvalitativno drugačne vrste osebo, kot je bil na prejšnji stopnji

• Kontinuirano (s postopnim napredovanjem brez nenadnih sprememb ali izrazitih stopenj)

• Na različne načine: preko stopenj IN kontinuirano

• Diskontinuiteta razvoja:

  • Razvoj ni kontinuiran, poteka v nespremenjenem zaporedju kvalitativno različnih stopenj

  • Značilnosti stopenj:

    • Vsebujejo strukture

    • So kvalitativno drugačne

    • Nenadoma se spremenijo

    • »gosenica – buba – metulj«

  • Primer: Piagetova teorija kognitivnega razvoja!

STADIJI:

• Razvoj poteka v seriji kvalitativno različnih stopenj ali faz

• Razvoj poteka v določenem vrstnem redu

• Gre za vedno enako zaporedje (npr. sedenje, plazenje, hoja, tek)

• Tempo razvoja je v različnih obdobjih različen, tesno povezan z razvojem možganov, ki so biološki nosilec duševnega razvoja

Dileme stadijev:

• Na katera področja se stadiji nanašajo? (teorije mišljenja)

• Koliko stadijev vsebuje posamezna teorija?

• Kako tesno so stadiji povezani s kronološko starostjo? (pomembno za presojo zrelosti otroka)

• Ali so stadiji univerzalni ali odvisni od kulture? (teorije naj bi bile univerzalne)

• Ali lahko posameznik kaže značilnosti več stadijev hkrati? (v teoriji naj ne bi, v praksi pa lahko)

• Ali je možna vrnitev v predhodni stadij? (v res travmatičnih primerih – regresija)

• Kako problemi enega stadija vplivajo na naslednjega? (najbolje je, če se naloge enega stadija zaključijo)

* obdobja relativne stabilnosti (npr. socialni razvoj – zgodnje in pozno otroštvo)

• obdobja relativne stabilnosti (soc. razvoj – zgodnje otroštvo) in obdobja izrazitih prememb (puberteta-biološko; menstruacija, mutiranje, sramne dlake …)

• v prehodih (relativno pomembne spremembe na področju bioloških ali psiholoških procesov) >>reorganizacija>>kvalitativne spremembe>>diskontinuiteta

Pomembna vloga:

• učinki okolja (pomemben vpliv na biološko zorenje otroka)

• pomen izkušenj

• pomembnost prehodov → trajnost vplivov tedaj, ko posameznik osvoji nove vzorce prilagajanja

• problemi

kontinuiteta: skinnerjeva teorija operacijskega pogojevanja (»drevo«)

kontinuiteta/diskontuiniteta: mikrogenetski pristop – niz zelo majhnih vmesnih stopenj na prehodu s stopnje na stopnjo (Sieglerjev pristop) + metafora spirale

postopni razvoj po korakih ali skoskovit? Kvalitativno nove in različne sposobnosti od tistih na nižji stopnji?

• MEHANISTIČNI TEORETIKI: razvoj je kontinuiran proces (kvantitativne spremembe) → teorija učenja, etološka teorija, ekološka perspektiva

• ORGANIZMIČNI TEORETIKI: razvoj vidijo kot niz različnih stopenj (kvalitativne spremembe) → Piaget, Freud, Erikson, Vigotski

Vprašanja v zvezi z (dis)kontinuiranostjo razvojnih procesov pomembna za napredovanje otrokovega razvoja.

1. STABILNOST/NESTABILNOST SKOZI ČAS

Posameznikove lastnosti (npr. odisnost, agresivnost):

• Nastanejo v otroštvu, a se tekom let v glavnem spremenijo

• Se najprej pojavijo v otroštvu, vendar pogosto izginejo ali pa jih kasneje nadomestijo drugačne lastnosti

(NE)STABILNOST: odraža razvojno doslednost posameznikovega relativnega položaja v starostni skupini, ki ji pripada, z oz. na neko lastnost/sposobnost (doslednost v času)

PROŽNOST (PRILAGODLJIVOST)

• Možnost preseči težavne zgodnje izkušnje

• Dober začetek življenja ne jamči, da negativni dogodki kasneje ne bodo imeli negativnih posledic

  • Obstajajo razlike glede stabilnosti med različnimi lastnostmi

1. DOSLEDNOST (stabilnost) – SPREMEMBE

• Doslednost razvoja: odraža razvojno doslednost povprečnega vedenja določene starostne skupine v različnih razvojnih obdobjih z oz. na neko lastnost/sposobnost (doslednost lastnosti)

Glede na obe značilnosti so možni 4 modeli razvoja:

• Doslednost in stabilnost

  • Doslednost in nestabilnost

  • Sprememba in stabilnost

  • Sprememba in nestabilnost

RAZVOJNA OBDOBJA IN RAZVOJNE NALOGE

KONCEPT STAROSTI:

• Kronološka (št. let od rojstva)

• Biološka (biološko zdravje)

• Psihološka (posameznikova zmožnost prilagajanja v primerjavi z ljudmi iste starosti)

• Socialna (socialne vloge in pričakovanja glede na posameznikovo starost)

PERIODIZACIJA RAZVOJNIH OBDOBIJ:

• Družbeni konstrukt

• Starostne ločnice med obdobji so približne (ni enega objektivnega kriterija)

• V vsakem obdobju je potrebno zadovoljiti nekatere razvojne potrebe in izpolniti nekatere razvojne naloge, da lahko razvoj normalno poteka

MEJNIKI V RAZVOJU:

• Ključna vedenja (dosežki), ki so pomembna za posamezno razvojno obdobje in se v razvoju pojavljajo po napovedljivem zaporedju (plazenje, hoja, tek)

  • Omogočajo osvajanje bolj zahtevnih in celovitih oblik vedenja

  • Služijo za grobo oceno psiho-motoričnega razvoja otroka

  • Tik pred mejnikom: kritično obdobje (optimalna točka za razvoj neke sposobnosti)

  • Če je čas zamujen: nerazvitost sposobnosti

  • Fleksibilnost otroka: daljše časovno obdobje za razvoj neke sposobnosti

  • !čas, spodbude, potrpežljivost, primeren pristop!

NORMA RAZVOJA:

= mera, ki kaže na tendenco določene skupine, da se v enaki aktivnosti obnaša na podoben način

= merilo, na osnovi katerega postavljamo določene zahteve in zaključke

= relativno (kulturno pogojeno) merilo razlike glede na etično skupino in individualne razlike

OBČUTLJIVO OBDOBJE → optimalna točka (starost) v posameznikovem bio-psiho-soc razvoju za učenje določenih spretnosti oz. za usvajanje določenih razvojnih nalog

• ZELO pomembne spodbude

• Včasih kritično obdobje – če se ne naučiš nečesa v določenem obdobju, je konec, kriza! → danes se da kompenzirati

PRIPRAVLJENOST ZA DOLOČENO AKTIVNOST, NALOGO, SITUACIJO:

= stopnja zmožnosti posameznika, da nekaj pridobi iz izkušnje, ki ji je izpostavljen

Dejavniki:

• Fiziološka zrelost (dozorevanje možganov, mišic …) npr. dojenčka težko učimo kontrole uriniranja

  • Psihološke dejavnosti (motiviranost, samopodoba, čustvovanje …)

  • Predhodne izkušnje + učenje

• Pospeševanje pripravljenosti (različna gledanja)

  • S primerno spodbudo (Bruner)

  • S primerno metodo podajanja (metode prilagoditi stopnji, ki jo je otrok dosegel – individualne razlike)

  • Primanjkljaj na enem področju lahko kompenzira interes

• Za zgodnji razvoj je pomembno odraščanje v okolju z dovolj spodbudami

• Prepozno učenje: manj učinkovito + manjši interes

• Prezgodnje učenje:

  • Slabša samopodoba

  • Strah, izogibanje nalogi in učenju nasploh

  • Slabe učne navade

  • Neuspeh → učenje se zavre!!!

  • Npr. starši pošiljajo otroke v redne dejavnosti, vrtce, ki so bolj podobni šoli, ne dajo jim možnosti biti otroci

• Otroku naj bi nudili ustrezno izkušnjo, ob ustreznem času, na ustrezen način

• Ker je otrok fleksibilen, predstavlja ustrezen čas za spoprijemanje z določenimi razvojnimi nalogami tudi daljše časovno obdobje

METODE ZA UGOTAVLJANJE IN SPREMLJANJE ZGODNJEGA RAZVOJA

1. PRESEJALNI PREIZKUSI (screening)

   • Namenjeni ugotavljanju otrokovih morebitnih razvojnih težav in odstopanj od noramtivnega razvoja

   • Zelo dobro ločijo otroke, ki se glede na svojo starost razvijajo normalno od tistih, ki potrebujejo medicinsko in psihološko pomoč

   • Med otroki, ki se razvijajo v okviru normalne slabo diferencirajo

   • So preprosti preizkusi (minimalna količina testnega materiala, majhno število nalog, preprosta izvedba, vrednotenje in interpretacija podatkov)

   • Namen: čim zgodnejše odkrivanje upočasnjenega razvoja

   • Presejalni preizkusi: lestvica Abgar, razvoj psihomotorike (RPM, Čuturić, 1977), Denverski razvojni presejalni preizkus

2. RAZVOJNI TESTI

   • Namenjeni ugotavljanju trenutnega razvojnega statusa otrok glede na razvoj njihovih vrstnikov

   • Bolj občutljivi kot presejalni preizkusi

   • Vsebujejo večje število nalog

   • Za izvedbo potrebujemo obsežen niz standardnega materiala

   • Izvajajo usposobljeni psihologi

Šolska zrelost = ustrezna razvitost vseh področij (bio-psiho-socialno)

• Pozornost na neenakomerno razvitost le posameznih področij → pomembno za uspešen začetek šolanja

ZAKONITOSTI RAZVOJA

Zakaj je to pomembno za SP → spremljamo razvoj, vidimo v kakšni fazi je otrok, česa je zmožen, česa še ne.

Kakovosti in smeri sprememb v razvoju:

1. KVANTITATIVNE SPREMEMBE: kažejo se v pogostosti (povečanju in upadanju količine) ali intenzivnosti vedenja (teža, rast, širitev besednjaka)

2. KVALITATIVNE SPREMEMBE: kažejo se v vrsti načinu, strukturi, organizaciji vedenja (bolj kompleksno)

3. PROGRESIVNE SPREMEMBE: v smeri večje kompleksnosti/učinkovitosti vedenja

4. REGRESIVNE SPREMEMBE: v smeri manjše kompleksnosti/učinkovitosti vedenja (npr. upad hitrosti procesiranja informacij v odraslosti)

Zakonitosti razvoja:

• Cefalo-kavdalna (od glave navzdol: držanje glavice) in proksimo distalna smer (od hrbtenice na obe strani: raziskovanje z rokicami; vedno bolj raziskuje in tipa naokoli)

• Od splošnih k specifičnim oblikam reagiranja (npr. otrok najprej loči svet od neživega, nato ljudi od drugih bitij, nato razlikuje med ljudmi)

• Postopnost (faze) razvoja: od nižjih k višjim

• Predvidljivost razvoja

• Razlike v tempu različnih vidikov razvoja (v prvih letih hitrejši psihomotorični razvoj, kasneje socialni razvoj)

• Intra-, inter-individualne razlike v razvoju

  • Razvoj je kompleksen, sistemski in povezan s starostjo

  • Razvoj je proces in ne stanje!

  • Povezanost področji

  • Normativni razvoj zajema širok razpon individualnih razlik

  • Pomen genetskih in okolijskih dejavnikov

  • Na razvoj močno vplivata zgodovinsko in kulturno okolje

  • Zgodnje izkušnje so pomembne, a otroci so lahko izjemno prožni

  • Zgodnji razvoj je povezan z razvojem skozi celoten življenjski cikel

Npr. družina, kjer nimajo dovolj hrane: upočasnjena rast, bolezni, možganske poškodbe, pasivnost, zaspanost, ni pričakovanj, zato vanj ne vlagamo

POZNAVANJE DELOVANJA MOŽGANOV, NEVROMITI IN EDUKACIJA

NEVROMITI oz. NAPAČNA PREPIČANJA_

4 kategorije:

1. Nesporna znanstvena dognanja (kar vsi znanstveniki potrdijo)

2. Domneve, ki so z veliko verjetnostjo verodostojne (verjetno bodo potrjene, vendar še niso)

3. Spekulacija

4. Napačna prepričanja oz. nevromiti

   • Neznanstvene ideje, napačne predstave o možganih

     • Se pojavljajo v vsakodnevnem življenju

     • Ne dosegajo kriterijev znanstvene preverljivosti (ni dokazov, da so preverljive), poslpoševanje

     • List z nevromiti

Pomembne ugotovitve in priporočila za učenje in poučevanje (Tancig, 2014)

• Raziskave UME znanosti (znanost o človekovem umu, možganih in edukaciji = nevroedukacija):

  • Dednost in okolje vplivata na možgane → okolje ima močen vpliv na njihov razvoj

    • Nevroznanost pomaga razumeti genetske predispozicije, ki se kažejo v možganih in nudi pomoč pri oblikovanju ustreznega učnega okolja ter poučevalnih in organizacijskih postopkih za optimalen razvoj potencialov

• Upoštevati plastičnost možganov – občutljiva obdobja za učenje – pomen vseživljenjskega učenja

  • Nevroplastičnost omogoča, da funkcije tistih delov, ki so poškodovani prevzamejo drugi (»use it or lose it«)

    • Poznavanje plastičnosti možganov je pomembno pri načrtovanju učenja in poučevanja ter pri oblikovanju intervencijskih programov, saj z njimi v pomembni meri vplivamo na spremembe v možganih

• Obstajajo individualne razlike med možgani – spreminjanje možganov z izkušnjami in vplivi okolja

  • Za načrtovanje učenja in poučevanja je treba upoštevati, da so v razvoju možganov mogoče številne različne razvojne poti (ponavljajoče se izkušnje lahko spremenijo delovanje možganov)

• Upoštevati nevrološko povezane individualne razlike v učenju

  • Za učne težave je odgovornih več genov, njihov vpliv je odvisen tudi od okolja

    • Poleg identifikacije učnih težav se poskuša ugotoviti tudi, katere so specifične ovire v učenju, ki so pomembne za učinkovito načrtovanje intervencij in prilagoditev pri učenju in poučevanju

POMEN IZVRŠILNIH FUNKCIJ:

• Miselni procesi, ki nam omogočajo načrtovanje, usmerjanje pozornosti, zapomnitev navodil in izvajanje nizov nalog

• Za učenje so bolj pomembne kot sposobnosti -> treba jih je razvijati

• Aktivacija: organiziranje, postavljanje prioritet, priprava za delo

• Fokus: osredotočanje, vztrajanje, preusmerjanje pozornosti od naloge k nalogi

• Napor: uravnavanje pripravljenosti in vzdrževanja napora in hitrosti procesiranja (če okolje vse naredi namesto otroka tega ne razvije)

• Emocija: obvladovanje frustracije in uravnavanje občutij

• Pomnjenje: uporaba delovnega spomina in priklica informacij

• Aktivnost: spreminjanje, nadziranje in samousmerjanje aktivnosti

• Delovni spomin, kognitivna fleksibilnost-pozornost in inhibicija (samokontrola, samoregulacija)

= izvršilne funkcije so za učno uspešnost pomembnejše od IQ in so dober napovedovalec matematične in bralne pismenosti

= najboljši način za izboljšanje izvršilnih funkcij in s tem šolske uspešnosti je, da širše spodbujamo emocionalni, socialni in psihomotorični razvoj

Nevroznanstveniki za krepitev izvršilnih funkcij priporočajo: tradicionalne borilne veščine (thai chi, tekvandu …)

• Emocije bistvene za učenje

• Kognitivni procesi tesno povezani z emocijami

• Holistični pristop k učenju

  • Ne glede na sposobnost učencev je mogoče oblikovati učno okolje tako, da pozitivna čustva in motivacija podpirajo učenje in ščitijo učence pred škodljivimi vplivi negativnih čustev

• Socialna interakcija = katalizator učenja – zrcalni nevroni – izvor empatije (aktivirajo se pri izvajanju neke dejavnosti ali opazovanju nekoga pri izvajanju neke dejavnosti, tudi, ko si le zamišljamo, da izvajamo neko dejavnost npr. nekdo se popraska po glavi, tudi mi se, čeprav nas ne srbi

  • Poučevalni pristopi, ki spodbujajo socialne interakcije med učenci (diskusije, kooperativne in kolaborativne oblike učenja, reflektivno in izkustveno problemsko učenje) ustvarjajo socialne kontakte, ki spodbujajo učenje

• Empatija – sposobnost razumevanja čustev drugih in odzivanje nanje z ustreznimi čustvi

• Socialno kognitivno razumevanje

  • Pomembno, da v razvoju teorije uma otroka poimenujemo kot mentalno bitje ter smo pozorni na njegova mentalna stanja in jih upoštevamo (pomen razvoja jezikovno-govornih sposobnosti)

RAZVOJNA OBDOBJA IN RAZVOJNE NALOGE

Mladostništvo – adolescenca (puberteta podrejen pojem, nanša se le na telesni vidik razvoja)

Pozno otroštvo bolj premična meja – dekleta prej doživijo telesni razvoj

Razvojne naloge:

• Osebnostni razvoj posameznika

• Izpopolnjevanje določenih nalog na različnih stopnjah razvoja, tako kot družba od njega pričakuje (družbeno pogojeno)

• Ni objektivno pogojeno

• Če ne doseže razvojnih nalog -> stigmatiziran, diagnosticiran z različnimi motnjami

• Na vsaki stopnji se posameznik srečuje z integracijo osebnih potreb, zmožnosti in pričakovanji družbe

• Izvor prihaja iz treh virov: fizično zorenje, kulturni pritiski in osebna pričakovanja

• Uspešna razrešitev razvojnih nalog -> osebno zadovoljstvo, socialno priznanje in možnost za osvajanje zahtevnejših nalog

KRITIKA: vsi posamezniki edinstveni, imamo različne izkušnje, pogojeni smo z individualnimi razlikami

Havighurst (1972): primeri razvojnih nalog za zgodnja obdobja

Na vsaki razvojni stopnji razvoja se posameznik sooča z edinstvenimi problemi, ki zahtevajo INTEGRACIJO:

Gre za BIO, PSIH, KULTURNO pogojenost razvoja.

• Osebnih potreb

• Zmožnosti

• pričakovanj

s socialnimi zahtevami kulture!

Uspešno spoprijemanje z razvojnimi nalogami:

• osreči

• daje socialno priznanje

• omogoči kasnejše, uspešnejše učenje in izpopolnjevanje zahtevnejših razvojnih nalog

z reševanjem problemov, ki so pomembni za določeno razvojno stopnjo, človek napreduje z ene na drugo (višjo stopnjo).

RAZVOJNE NALOGE

Če razvojna naloga ni uspešno rešena je vedenje pogosto deklarirano kot motnja.

Z razvojnimi obdobji se spreminjajo pričakovanja, zahteve, zmožnosti v zvezi z določeno razvojno nalogo.

PRENTALNO OBDOBJE

• pripravljenost na starševstvo

  • biološke osnove

  • socialno-kulturno okolje

• od spočetja do rojstva

• najhitrejši telesni razvoj

  • cefalokavdalni princip

  • proksimodistalni princip

• spočetje

  • združitev semenčice in jajčeca (23 parov kromosomov) -> 22 parov avtonomnih + 1 par spolnih kromosomov (xx, xy)

  • genetsko vedenjske raziskave: etiološka disekcija (ED – fenotip), diferencialna disekcija (DD – genotip)

  • jedro človeške celice vsebuje DNK -> genetske informacije

  • vsak gen ima svojo funkcijo in svoje mesto na določenem kromosomu

  • geni delujejo soodvisno

• mejoza = delitev spolnih celic, imajo 23 kromosomov (ostale 46); ob oploditvi nastane zigota -> nastanejo pari kromosomov; en par določa spol otroka: XX, XY

obdobja prenatalnega razvoja:

40 tednov – 3 obdobja:

Predembrionalno (0-2 tedna):

• hitra delitev celic

• diferenciacija in specializacija celic

• zarodek se ugnezdi v steno maternice, razvoj posteljice in popkovine

• odpornost na neugodne okolijske vplive

Embrionalno obdobje (2-8 tednov):

• razvoj vseh organov in telesnih oblik

• prvi gibi: srčni utrip embria (3t)

• največja občutljivost na dejavnike okolja

• večja verjetnost spontanega splava

• na koncu tega obdobja 18mm

obdobje ploda (8 tednov ->):

• zelo hiter razvoj živčnega sistema

• 12t človeški videz

• Odziva se na kožne dražljaje, sliši (26t), okuša (sladko), vonj (8t), vid

• Požira plodovico, se obrača, obrazni izrazi (24t)

• Po 4. mesecu starosti prvi refleksi

• Sposobnost spomina in učenja

• Preferiranje maminega glasu

Okoljski dejavniki tveganja:

• Teratogeni dejavniki

• 3 kritična obdobja: razvoj semenčic, razvoj jajčec, embrionalno obdobje (25-75% spontanih splavov)

• V času nastanka organov:

  • Srce 4-8t

  • Roke, noge 5-8t

  • CŽS 3-zadnji teden

• Mama:

  • Bolezni: diabetes, povišan krvni tlak, rak, rdečke, AIDS

  • Starost (<16>35)

  • Droge, alkohol, cigarete, tablete, sevanje

  • Prehrana (pre-/podhranjenost, nezdrava hrana)

  • Nekompatibilnost krvnih skupin

  • Psihične travme – manjše ponavljajoče se napetosti

• Oče: starost, kajenje, droge

• Placenta/posteljica:

  • Ni dovolj hrane

  • Prehajanje škodljivih snovi

Rizični dejavniki za otrokovo nizko porodno težo (Feldman, 2006)

1. Demografski rizični dejavniki tveganja

<17>34, rasa, SES, neporočeni, nizka raven izobrazbe (revščina, ni financ za preglede …)

1. Medicinski rizični dejavniki pred nosečnostjo

Nizka teža mame, diabetes, hipertenzija, rdečke, veliko spontanih splavov, materinski genetski dejavniki (nizka teža)

1. Medicinski rizični dejavniki med nosečnostjo

Večkratna nosečnost, kratka nosečnost, hipertenzija, okužbe (rdečke), krvavitve, patološki razvoj fetusa …

1. Vedenjski in okolijski rizični dejavniki

Kajenje, neustrezna prehrana, alkohol …

1. Rizični dejavniki v zdravstveni negi

Odsotnost ali neustrezna prenatalna skrb

1. Drugi dejavniki

Fizični, psihološki stres, dogodki ki sprožajo krčenje maternice, pomanjkanje progesterona …

Uživanje drog (mama)

• Nizka porodna teža, težave s spominom, nižji IQ, nepravilnost delovanja organov, smrt, možganske poškodbe, zaviranje rasti, krvavitve

Embrio -> prirojene motnje v razvoju:

• Downov sindrom

  • Hemofilija

  • Anencefalija: centralni del hrbtenjače se ne zapre

  • Spina bifida: razcepljena, nerazraščena hrbtenica

Fetalni alkoholni sindrom:

• MDR, učne težave, hiperaktivnost, impulzivnost, okvare srca, sluha, vida

  • Večji razmik med očmi, ploščato v predelu nosu, tanjše ustnice

Cerebralna paraliza: motnje gibanja, motorike, govora, hoje, vida, epilepsija!

Okolijski varovalni dejavniki prenatalnega razvoja:

• Redna zmerna dejavnost

  • Preventiva:

    • Izobraževanje staršev

    • Redni zdravniški pregledi

    • UZ, amniocenteza (12-16. teden): odvzem amnionske tekočine -> izločijo otrokov DNK, ugotovijo napake, abnormalnosti

POROD

• Priprava staršev na porod

• Kulturno okolje

• Socialni in psihološki dejavniki poroda (način poroda, uporaba anestetikov, pogostost rezanja presredka)

• Zapleti ob porodu

• Prezgodaj rojeni otroci

• Mama v zaporu

• Rojstvo: dojenje, poporodna depresija …

ROJSTVO

• Pomemben življenjski dogodek za vso družino

• Apgar lestvica 1 in 5 min po rojstvu: barva kože, srčni utrip, mišična napetost, diihanje, refleksi

• Zapleti: nedonošenčki (rojeni pred dopolnjenim 37t), zahirančki (porodne mere pod 10.p za gestacijsko starost)

*90% ocena 7->; <7 = pomoč pri vzpostavitvi dihanja in drugih vitalnih organov; 4 = nevarnost (kritično stanje)

NOVOROJENČEK

• 1. mesec

• Vsa čutila delujejo v različnem obsegu

• Hiter razvoj možganov

• Velika občutljivost za okolijske vplive

• Stanja budnosti

• Spanje:

  • Globok spanec

  • Aktivno spanje s hitrimi očesnimi gibi (REM)

  • Zaspanost

  • Budno mirovanje

  • Nemir

  • Jok

• 27 refleksov

BRAZELTONOVA LESTVICA – ocenjevanje nevrološkega stanja

Merjenje odzivov novorojenčka na fizično in socialno okolje; iskanje morebitnih težav v delovanju živčnega sistema, napoved razvoja

Ocenjevanje:

• Motorike – stopnja aktivnosti in sposobnosti, da nese roko k ustom

• Refleksov

• Spremembe stanja – občutljivost, vznemirjenost, sposobnost umiritve

• Pozornosti in odzivnosti – splošna budnost, odzivanje na vidne in slušne dražljaje

• Znakov morebitnih nestabilnosti osrednjega živčnega sistema – trzavica, sprememba barve kože

• Ugotavljanje lastnosti temperamenta

Refleksi novorojenčka (Berk, 1991)

REFLEKSNA FAZA: sum na nevrološke disfunkcije

1. Vztrajanje refleksov nad pričakovano starostjo (ni inhibicije – kortikalnega nadzora)

2. Popolna odsotnost refleksov

3. Neenakomeren bilateralni refleksni odziv

4. Odgovor je premočan ali prešibek

Diagnostični postopki (preiukusi)

Terapevtski postopki (stimulacija in inhibicija refleksov) – nudijo pomoč pri učenju in delovanju oseb

VLOGA NEINTEGRIRANIH REFLEKSOV V RAZVOJU (Tancig, 2012)

DOJENČEK in MALČEK

• Gibalni razvoj (cefalokavdalni in proksimodistalni)

• Novi gibi in sistemi gibalnih dejanj, moč, hitrost, ravnotežje, usklajenost

• Groba motorika

  • Nadzor glave v pokončnem položaju 1-3m

  • Sedenje: ob opori po 3m, samostojno 6m

  • Plazenje po 6m, hoja po 4

  • Hoja: s pomočjo 8-12m, samostojno 9-13m

  • Tek: usklajeno, spreminjanje smeri do 5l

• Fina motorika

  • Pincetni prijem 9m

  • Stolp iz 2 kock 13m

• Gibalni razvoj: zorenje + izkušnje

  • Začetek hoje

  • Hranjenje z žlico: 2l -> držanje s palcemin kazalcem, pomoč z drugo roko

  • Tsiti, ki grejo v vrtec se prej naučijo jesti sami

  • Držanje skodelice: 2l -> zna prijeti za ročaj, otroka postavljati pred izzive; kocke

• Poskusi in napake (postaviti v določeno luknjo)

• Posnemanje

• Vodenje in nadzor

• Učinki zgodnjega učenja

• Kultura: temperament (tisti, ki manj raziskujejo okolje, potrebujejo več varnosti, drugi bolj samoiniciativno raziskovali okolje), spodbujanje (odvisno od kulture)

PRESEJALNI PREIZKUS razvoj psihomotorike (RPM, Čuturić, 1977)

• Odkrivanje otrok, ki po grobih kriterijih odstopajo od norm razvoja večine otrok v populaciji

• 4 področja otrokovega razvoja

  • Groba in fina motorika

  • Govor in socialni razvoj

• 2 metodi:

  • Presejalna (+ opazovanje obnašanja)

  • Metoda mejnikov (+ vprašanja skrbnikom)

• Preverja se ali se pričakovana vedenja pojavijo ob pričakovanem času in ali se sploh pojavi

• Pri teh preizkusih mora biti okolje mirno in varno, otrok ne sme biti vznemirjen, nihče naj ne bi hodil v sobo, da ga ne moti

• V prvih 3 mesecih otrok ne more zagrabiti igrače, nima oprijema -> nesmiselno da ima igrače (pliškoti ok)

• Pomembna je svoboda za raziksovanje, treba se je pogovarjati z otrokom, podrejati njegovim interesom, pomoč pri igre (ne namesto njega)

MLADOSTNIŠTVO razvojne naloge

PREHOD V ODRASLOST

• Samostojno razvojno obdobje

• 18-25/27

• Prehod jasno prepoznan v tehnološko razvitih družbah (industrializirane in postindustrijske družbe)

• Podaljšano izobraževanje in oblikovanje identitete, osebne izbire in neodvisnosti

• Odloženost odraslih vlog, neodvisnosti, odgovornosti …

Zakaj novo obdobje?

• Različni pogoji, podaljšana življenjska doba

• Demografske spremembe v SAmeriškem in EU prostoru

• Vpliv na starostno normativne socialne dogodke

• Kasnejši zaključek formalnega šolanja (prej več SŠ)

• Prva stalna zaposlitev relativno pozna

• Spremembe v zaposlitvenem statusu

• Poroka/izven zakonska skupnost

• Odlaganje starševstva

*Obstajajo velike razlike med posamezniki znotraj obdobja

*Odprte izobraževalne poti (ni več mehanikov, vodovodarjev, gradbenikov …)

SUBJEKTIVNE ZNAČILNOSTI PREHODA V ODRASLOST:

1. Identitetno raziskovanje -> kdo sem, kaj želim početi (mladostništvo)

2. Nestabilnost -> mladi (začasno) ne živijo doma, niso zaposleni, ni stalnih partnerskih zvez, otrok; intraindividualne razlike (Amerika ne hodijo vsak vikend domov)

3. Samoosredotočenost

Spodbujevalni/zaviralni dejavniki vstopa v odraslost:

Sprememba odnosa s starši:

• Izboljšanje odnosov -> večja sproščenost, manj konfliktov, večja čustvena povezanost kot v mladostništvu (starši pomirjeni, ko vidijo, da so otroci izbrali faks, delo v katerem uživajo)

• Mladostnik bolje razume perspektivo starša

• Starši manj zaščitniški in vzgojni – enakovredna komunikacija

• 66% mladih (slo) živi s starši v skupnem gospodinjstvu (25-29l)

  • Ekonomska odvisnost, udobno življenje, kulturna pogojenost (politika – stanovanja)

• Zakaj ostajajo doma?

  • Ne more si privoščiti

  • Ni stanovanj

  • Domače ugodnosti brez obveznosti

  • Kasnejše poroke

  • Finančna podpora staršem (skrb za starše)

ODRASLOST razvojne naloge

• Kriza srednjih let: pogledamo kaj smo in kaj bomo še ustvarili (50-52l)

• Ni povezano, če prej dobiš menstruacijo, jo prej izgubiš in obratno

• Starosti se ne ceni pri nas (Japonska)

• Andropavza (M menopavza)

• Soočanje z izgubo menstruacije: depresija, valovi vročine, potenje ponoči in podnevi (Japonska)

• Bolj se posvetiš sebi (mladostniške želje, cilji)

• V srednjih letih posameznik komaj dozori

• Nizke pokojnine – skrb za plačevanje doma (pomoč otrok)

OSEBNOST

• Povezano s temeljnimi predstavami o človeški naravi

• Prijaznost, poštenost

• Laično osebno presojanje: netočno, subjektivno, pristransko (prvi vtis), pod vplivom … → neustrezne sodbe (ta otrok je problematičen)

• Pomen intuitivnih (implicitnih) predstav: vsi imamo predsodke, stereotipe, ki so zelo trdovratni (na podlagi oblačenja sodimo, da je oseba npr. primitivna, če nam to ni všeč)

Kako zaznavamo in ocenjujemo ljudi?

OSEBA + OPAZOVALEC = VTIS

Izgled motivi, emocije, prisojanje lastnosti,

Obnašanje stanja, razpoloženja, celotni vtis o osebi

Stališča, predsodki,

Atribucije

*z ljudmi ravnamo tako, kot mislimo o njih →

> zadnji poskusi klasificiranja osebnostnih lastnosti: Eysenck (1947), Catell (1957), Guliford (1959)

> korelacije med lastnostmi

> velikih 5 faktorjev osebnosti → implicitno ozadje

> znanstveno pojmovanje: enoznačno, stvarno, objektivnost, zanesljivost

Ko nekomu rečemo, da je prijazen, pošten, s tem govorimo o njegovi osebnosti. Težava: ljudje smo polni predsodkov, na nas vplivajo izkušnje z neko osebo, kjer lahko pride do napake prvega vtisa – na podlagi prvega srečanja in ene lastnosti lahko pride do posploševanja na druge lastnosti.

→ neznanstveno, subjektivno, netočno, laično, pristransko, krivično presojanje, obosjanje ljudi (implicitne in intuitivne predstave)

Ljudi zaznavamo na podlagi izgleda in obnašanja (pri frizerki najprej opazimo lase, če nima urejenih jo označimo za nemarno), k temu pripišemo naša čustva, predstave, sodelujejo predsodki in stališča. Dobimo vtis o osebi (po navadi napačen). Tako kot zaznavamo ljudi, se bomo do njih tudi obnašali. Na drugi strani je znanstveno pojmovanje, ki je enoznačno, stvarno, objektivno in zanesljivo.

DEFINICIJA

Osebnost je relativno trajna in edinstvena celota duševnih (intelektualnih, socialnih, čustvenih), vedenjskih in telesnih značilnosti.

Enkratnost (niti ena ni enaka drugi), celostnost (povezanost), relativna stabilnost (se razvija, ampak ni drastičnih sprememb).

IDENTITETA: doživljanje lastne istosti v prostoru in času

IDENTIFIKACIJA: istovetenje z drugimi (če je tega preveč, smo isti kot drugi)

DIFERENCIACIJA: različnost od drugih (če je preveč tega, smo lahko osamljeni)

Razlika med kulturami:

• Individualistične/zahod (poudarek diferenciacije; kapitalizem)

• Kolektivistične/vzhod (pogosto se žrtvujejo za druge; skupnost)

Okolje ali dednost?

• 50% (ali več) osebnostnih lastnosti je podedovanih

• Osebnost izvira iz genov in okolja!

• Okolje in geni pustijo pečat na možganih – trajen vpliv na osebnost

• dva sistema vedenja in delovanja:

  • bottom up (avtomatičen, hiter, evolucijsko starejši; amigdala) – bolj v 1. polovici življenja

  • top-down (počasen, potrebna zavedanje in kontrola; prefrontalni korteks) – bolj v 2. polovici življenja

VELIKIH 5 FAKTORJEV OSEBNOSTI (implicitno ozadje vsebovano, a ne nujno izraženo)

Tri glavne osebnosti iz velikih 5:

• prožnost (najbolj optimalen; nadpovprečno čustveno stabilni, ni nevroticizma, odprti, ekstravertirani, sprejemljivi, vestni)

• over control (nizka ekstravertiranost, nevroticizem)

• under control (nizka raven sprejemljivosti, impulzivnost)

osebnost otroka:

• relativno neizoblikovana; lastnosti temperamenta, osebnost se še oblikuje

• razvojno pogojenih značilnosti ne smemo zamenjati z osebnostmi lastnostmi (npr. v neki fazi so bolj egocentrični, a to je del razvoja, ne smemo ga označiti za sebičnega)

• težave in odstopanja so mnogokrat začasne – ne primerjaj otrok med seboj

• ne pripisujte krivde za težave le vzgoji oz. staršem

• ne dajemo nalepk (ta otrok je len, agresiven…če ponavljamo se utrdi)

• ne opisuj osebnostnih lastnosti in sposobnosti otrok, ampak vedenje, dosežke, poudarite napredek!!

• Ne obravnavajte otroka kot nemočnega in nekompetentnega (upoštevamo otroka, ne delamo po svoje)

• Konvencija o otrokovih pravicah: priznavanje pravice do lastnega mnenja, izbiranja in odločanja

RAZVOJ OSEBNOSTNIH ZNAČILNOSTI

• Temeljne osebnostne značilnosti ostajajo v odraslosti razmeroma dosledne in visoko stabilne

• Čustveno nestabilen otrok se bo verjetno razvil v manj samozavestnega in anksioznega odraslega

• Čustvena stabilnost se v povprečju v odraslosti poveča

• Življenjske okoliščine lahko do neke mere preoblikujejo izraženost osebnostnih dimenzij

ČUSTVA

• Čustva igrajo pomembno vlogo v organizaciji razvoja otroka

• Obstajajo konceptualne razlike v pojmovanju čustev

Predsodki o čustvih:

• Izhajajo iz pojmovanja racionalnega in iracionalnega – intelektualnega in emocionalnega, kot dveh polov, nepovezanih med seboj

  • Emocije je treba obvladati

  • Se boriti proti njim

  • O njih je treba govoriti…

• Npr. fantje ne jočejo, punčke se ne jezijo itd.

model krožne emocionalne reakcije (KER)

Zaporedje procesov, ki so odločujoči za nastanek čustev (kognitivno-fiziološko-vedenjski model):

→ kognitivna + funkcionalna teorija: DELO S ČUSTVI

1. STIMULUSNA SITUACIJA – DOGODEK: najprej se zgodi nekaj, nek dogodek (ropotanje stroja) – dražljaj

2. PERCEPCIJA – ZAZNAVA: dražljaj zaznamo z našimi čutili; miselna predstava = nezavedne + zavedne (sub)percepcije

3. APERCEPCIJA: hitro ga moramo dešifrirati, moramo mu pripisati pomen, pomembnost (neko sito, ki smo ga razvijali skozi leta; subjektivno) – pomembno za preživetje; tukaj že poteka mišljenje

4. KOGNITIVNE OCENE/PRIPIS POMEMBNOSTI IN POMENA: čustvena reakcija se zgodi takrat, ko ovrednotimo, da je nekaj za nas pomembno (povezano z našim vrednostnim sistemom) – če nam je nepomembno, ne bo vzbudilo čustvene reakcije!

Npr. dobim 6:

• Saj je dobro, sam da sm nrdil. Čustvo: veselje, zadovoljstvo, olajšanje

  • Loh bi se bl potrudil. Čustvo: obžalovanje, občutek krivde, razočaranje

  • Naslednjič bo boljše. Čustvo:

  • Težak izpit, nism js kriv, ampak profesor. Čustvo: jeza

  • Sem nesposoben. Čustvo: žalost, razočaranje

Npr. koliko si se učil, pripravljal na test? Kako si se učil? Tako dobimo drugo perspektivo na isto situacijo, dobimo lahko nek nov odziv …

1. DOŽIVLJANJE ČUSTEV – ZNOTRAJ NAS

Vrednotenje situacije določa naš čustven odziv! (dobim 6:jeza, vzhičenost, sram…)

Kognitivna ocena II.: smo veseli, kaj pa zdaj? Gremo početi nekaj kar nas zabava?... smo žalostni…kaj zdaj? Bom pokazala to čustvo? – ovrednotenje tega, kaj je ali ni primerno…npr. če sošolec pade izpit, a gremo vseeno žurat?

Npr. bil si jezen, ampak a ti to daje dovoljenje, da nekoga pretepeš?

1. IZRAŽANJE ČUSTEV: niso vsa čustva izražena, neka prikrijemo (jezo na profesorja, ne pokažemo sramu, žalosti…)

Odnos čustva in mišljenje: mišljenje poteka že pri apercepciji, takrat so kognitivne funkcije že vklopljene

Značilnosti čustev:

ČUSTVA so kompleksni psiho-fiziološki procesi, ki se sprožijo v posamezniku kot odgovor na pomemben dogodek, dražljaj.

So odziv na za nas pomembno dogajanje (niso ves čas prisotna), vključujejo kognicijo, telesne procese, izraze in vedenje.

• Značilna prilagoditvena funkcija, da se lažje adaptiramo na dogajanje v našem okolju

• So subjektivna – odvisna od posameznika, isto situacijo različne osebe različno doživljajo!

• Niso slučajna, izhajajo iz neke notranje logike (zdijo se nam logična)

Dimenzije čustev:

• Intenziteta

• Trajanje

• Hedonski ton – (ne)prijetna

• Aktivnost (aktivajoča, pasivirajoča)

  • Akcijska tendenca – pojavlja se pri čustvih: jeza

• Adekvatnost na situacijo

TERMINOLOGIJA:

• Doživljanje čustev, izražanje, prepoznavanje čustev, prilagajati soc. okoljem

• Sočasno doživljanje čustev, prikrivanje čustev

Vplivi na doživljanje in izražanje čustev:

• Temperament

• Učenje in socialne izkušnje

• Kognitivni razvoj

KLASIFIKACIJE:

Dobro ravnovesje, ki bi ga bilo potrebno imeti: 3:1 = prijetna : neprijetna čustva.

Ljudje so raje z drugimi, če prevladujejo pozitivna čustva.

Temeljna čustva:

• Veselje, žalost, jeza, strah, presenečenje, gnus

  • Zgodaj v ontogenetskem in filogenetskem razvoju

  • Izražanje in prepoznavanje podobno v kulturah

  • Specifični izrazi obraza

  • Specifični vzorci možganske dejavnosti

  • Prilagoditvena funkcija

VESELJE

• Izpolnitev pomembne želje

• Namen: »nagrada« in motivacija za ponovitev

• Pričakovanje osebe: »veselite se z mano!« - socialno čustvo

• Nasmeh😊

  • Refleksni: odgovor n zunanji dražljaj, veliko med spanjem

  • Socialni: odgovor na nagovarjanje, obrazno mimiko

• Socializacija: doseganje ciljev, tudi če ni prijetno

• »effortful control«: napor za doseganje dolgoročnega cilja – MARSHMELLOW EXPERIMENT

• Eksperiment: otroci dobijo nagrado, če počakajo…

STRAH:

• Ko nečemu nismo kos, situacija presega naše zmožnosti spoprijemanja z njo

• Namen: mobilizacija energije

• Pričakovanje osebe: »na pomoč, ne zmorem«

Razvojni strahovi: »razvojna« čustva – vezana na razvojna obdobja kasneje izzvenijo (strah pred ločitvijo)

• Dojenček: močni dražljaji

  • Zgodnje otroštvo: domišljijski, socialni (3+ let, vrh dosežejo v mladostništvu)

  • Srednje otroštvo: šola, več socialnih, realističnih (naravni pojavi – potres, poplave, trele), eksistencialistični strahovi (bolezen, konec sveta, smrt)

  • Mladostnik: šola, socialni odnosi – ne bi dosegali norm, izključeni, osramočeni… prihodnost (kariera, prihodnost planeta, ekološki strahovi…)

Načini odzivanja na strah:

• Do 3. leta: jok, urnik, skrivanje obraza ali za osebo

• 3-6 let: tresenje, agresivnost, urnik…

• Srednje otroštvo: manj joka, manj odkrito, več kontrole

JEZA:

• Opredelitev: nekdo/nekaj nas ovira do cilja

• Namen: odstranitev ovire, kako bi se tega znebili

• Pričakovanje osebe: »želim, da spremeniš svoje vedenje«

Razvoj jeze (sprožanje):

• Dojenček: telesno neugodje, ne dobi pozornosti, siljenje

• Zgodnje otroštvo: »igra«, ko kaj zahtevamo, česar noče narediti, neuspeh, krivica (vsi lahko, jaz pa ne)

• Srednje, pozno otroštvo: neuspeh, primerjanje, kritika

Načini izražanja jeze:

• 2-4 let: fizična agresivnost

• Po 4. letu: fizično nadomešča ubesedene jeze – povej, ne fizično obračunavati

• Srednje in pozno otroštvo: posredne oblike izražanja jeze – ignoriranje osebe

• Mladostništvo: pogosta jeza, učenje uravnavanje jeze

ŽALOST:

• Opredelitev: odziv na doživljanje izgube – kognitivna ocena

• Namen: predelovanje izgube

• Pričakovanje osebe: »sočustvuj z mano!« … ne vsiljivo!

• JOK ni nujno povezan z žalostjo

• Osnovni – ritmični vzorec, s premori

• Jezni – močnejši

• Bolečinski – nenaden dolg vzklik, zadrževanje diha

Proces žalovanja:

Vsebuje žalost, a tudi druga čustva; traja dlje časa. Intenzivnost žalovanja s starostjo otroka raste, saj se zaveda končnosti izgube!

Bolj žalostni = bolj navezani, bolj osamljeni

Otroci žalujejo »odkrito« ali »posredno« nočne more

RAZVOJ ČUSTEV PRI DOJENČKU IN MALČKU:

• mesec: prijetno (ugodje) – neprijetno (neugodje); jok: orodje za sporočanje potreb

1-3 mesece: interes za okolico (vokalizacija); socialni nasmeh

3-9 mesecev: veselje (nasmeh), presenečenje, žalost; gnus, jeza, strah

8-12 mesecev: strah pred tujci – separacijska anksioznost, ločitveni strah

1,5 – 2 leti: ljubosoumnost, zadrega – čustva samozavedanja

2,5 leti: ponos, sram, krivda

KOMPLEKSNA ČUSTVA:

• čustva samozavedanja → pogoj za prvi sklop je zavedanje sebe, za drugega pa tudi zavedanje socialnih standardov za vrednotenje vedenja:

1,5-2 let: ljubosumnost, zadrega

2,5let: ponos, sram

Krivda – različno razdeljena; skupaj s sramom, ponosom ali celo kasneje (po 4. letu)

Težje jih je prepoznati, so manj pogosta

• PONOS: oseba oceni, da je glede na standarde dosegla nadpovprečen rezultat, presegla standarde

• SRAM: oseba oceni, da s svojim vedenjem krši osebne standarde. Povezan tudi z negativno izpostavljenostjo, zelo lahko je problematično čustvo! → slaba samopodoba, slabo vrednotenje sebe. Želimo biti nevidni, se »ugrezniti v zemljo«. Sram povezan s skrivanjem nečesa – prikrivamo določene stvari, ki se jih sramujemo … če je sramu veliko, se zna zgoditi, da veliko stvari ne delimo z drugimi in pelje v IZOLACIJO!

Zelo učinkovito čustvo, pritiska na druge, sredstvo discipliniranja… po taki neprijetni izkušnji, da je osramočen (nagaja), je večja možnost, da ne bo več ponovil neprimernega vedenja. Pa je primerno? → na dolgi rok je lahko škodljivo!

• KRIVDA: oseba oceni, da njeno vedenje odstopa od osebnih moralnih norm in z ravnanjem drugim povzroča škodo

• ZAVIST: oseba oceni, da ima ona sama prav tako pravico do nečesa, kar imajo drugi, ona pa ne. Lahko se obrne v 2 strani:

Konstruktivna (motivacijsko sredstvo, se angažiramo za dosego tega)

Destruktivna (ko želimo slabo tistemu, ki to ima… včasih tudi neposredno škodujemo tej osebi…)

• LJUBOSUMJE: odnosno čustvo, ki vključuje nekoga, ki ga imamo radi, in se bojimo izgube naklonjenosti, ljubezni, pozornosti…

Značilnosti otrokovih čustev:

• Intenzivna in kratkotrajna

• Doživljanje tudi v nam trivialnih situacijah – gledati skozi otrokovo perspektivo, ne smemo minimalizirati njihovih čustev!

• Manjši nadzor nad čustvi (uravnavanje čustev)

• Z razvojem se spreminja moč posameznih čustev

• Manjša povezanost med čustvi in kognicijo!

• Manj kompleksno, celovito razumevanje čustev

• Manjši otroci v frustraciji prej fizično reagirajo

• Težje prepoznajo svojo vlogo v konfliktu

• Zgodnje izkušnje gradijo delovanje možganov

• Odgovori amigdale se razvijejo v otroštvu, frontalni del možganov (regulira limbične impulze) dozori v adolescenci

• Pomembno pravilno ravnanje z otrokom/mladostnikom → z našim ravnanjem (konstantno kričanje na otroka) konstantno vplivamo na delovanje možganov (možnost razvoja tudi kasneje v življenju

RAZUMEVANJE ČUSTEV OD OTROŠTVA DO MLADOSTNIŠTVA

ZGODNJE OTROŠTVO (3-6let):

• Manj kompleksno razumevanje čustev

• Poimenovanje osnovnih čustev pri sebi in drugih

• Čustva vključujejo v simbolno igro

• Prepričani, da vsi v določeni situaciji doživljajo isto čustvo

• mislijo, da ljudje doživljamo in izražamo čustva na enak način

• Ljudje se čustev popolnoma zavedajo

• Ljudje v določeni situaciji doživljajo le eno čustvo

• Čustva lahko prisotna še po zaključku situacije

• Postopno večanje zavedanja o kontroli in uravnavanju čustev v skladu s socialnimi standardi

SREDNJE IN POZNO OTROŠTVO (6-10let):

• Bolj razumejo, da so čustva odvisna ne le od situacije, temveč tudi od naše osebnosti: želja, pričakovanj

• Ljudje doživljajo in izražajo čustva na različne načine

• Ljudje lahko upravljajo s čustvi s pomočjo misli

• Nekateri ljudje lahko doživljamo več čustev hkrati, a le če se pojavijo v kratkem zaporedju

ZAČETEK ADOLESCENCE (10-14let):

• Kompleksnejše razumevanje čustev, pogostejše!

• Čustva so individualni odgovor na določeno situacijo

• Možno je le delno prepoznavanje in zavedanje čustev

• Posameznik lahko doživlja različna čustva sočasno (veselje – prijatelji prišli na zabavo, a razočarani, ker Miha ni prišel; strah – kako bo zabava izpadla)

Aleksitimija – težave pri procesiranju čustev

Ravnanje s čustvi:

S čustvi moramo ravnati previdno, saj zelo vplivajo na naše zdravje, odnose, vedenje, učenje. Zavedati se je treba, da ima vsak pravico do čustvovanja in da je vsako čustvo za osebo realno, ne smemo nekoga preprečevati, da ni tok hudo, ker ne moremo vedeti, kako oni to doživljajo. Prav tako se moramo izogibati temu, da npr. fantkom ne pustimo jokati, ker naj bi bil to »izraz šibkosti«. Vsi imamo pravico doživljati vsa čustva, je pa res, da nimamo pravice vedno odreagirati, tako kot mi želimo. Npr. neka punca je pomanjkljivo oblečena, ne moremo reči, da je ona kriva, da so jo spolno zlorabili, namreč posameznik se mora sam zadržati in nadzirati svoja čustva, tudi ne smemo udariti nekoga, če nas je ta razjezil.

Naš cilj je ozaveščanje naših čustev, soočanje z njimi in nadziranje ter sproščanje. Poleg tega je treba razvijati tudi socialne in komunikacijske veščine ter čustveno pismenost (delavnice) – pomembno je, da znamo prepoznati čustva drugih, da se znamo v njih vživeti (empatija), zato da znamo reagirati in smo jim lahko v oporo. Pri vsem tem je treba zagotavljati ustrezno čustveno klimo.

*vsakdo ima pravico do čustvovanja (tudi, če mi tega ne razumemo) npr. otrok pade in joče in rečemo, da ne boli tok in da naj ne joče (tudi če nekdo reče, da se sovraži, ne smeš reči, da naj tega ne govori in čuti, ker tako pač je, ampak raje vprašamo, da nam je žal zato in zakaj se tako počuti, da kaj lahko naredimo in da mi te osebe ne vidimo tako).

Smernice odzivanja na posamezna čustva:

• Veselje = sprejemamo, pohvalimo (samopohvala)

• Žalost = sprejemamo stanje pri osebi, razumemo (verjamem, da ti je težko..), verjamemo

• Strah = razumemo (pomaga, če je nekdo ob nas prisoten!), učenje samouravnavanja, vedenje

• Anksioznost = telesno umirjanje, spoprijemanje s stresom

• Jeza = zavzemanje perspektive (ne vzamemo vsega vedenja, kot da je uperejno proti nam), učenje uravnavanja (boks, glina; če se 2 otroka stepeta počakaj 20 min za pomiritev in potem sledi pogovor)

• Sram = razumevanje logike, korekcija morebitnih nerealnih pričakovanj do sebe

• Čustvo = vezano na vedenje, situacijo, ne na osebo

! ne prepričujmo ljudi, naj se ne bi tako počutili!

NAČINI REGULIRANJA ČUSTEV (posameznik in uravnavanje čustev)

Uravnavanje čustev vključuje vedenja, veščine in strategije, ki jih posameznik uporablja za vrednotenje, spreminjanje, zaviranje in spodbujanje čustvenega doživljanja in izražanja, da bi dosegel želene cilje. Ne rabiš znat na pamet!

Uravnavanje čustev je odvisno od osebnostnih lastnosti (temperament – bolj impulzivna, temperamentna oseba bo manj uspešno uravnavala čustva), k temu pripomorejo tudi izkušnje (kako so starši otroka naučili uravnavanja čustev, ali so mu pustili, da preveč reagira v določenih situacijah), odvisno je od situacije (posameznik je kdaj bolj kdaj manj stabilen za uravnavati čustva), odvisno je od okolja in posameznikovih zmožnosti (motnja na avtističnem spektru težje vejo, kako se kdo počuti, uravnavanje lastnih čustev je težje…) katere strategije pozna…

Razvoj uravnavanja je odvisen od nevro-fizioloških struktur, kognitivnega razvoja ter izkušenj, torej na to vpliva tudi okolje (ne samo biologija).

Razvojna perspektiva (Thompson in Goodman, 2010):

1. Večja zmožnost uravnavanja čustev z razvojem

2. Prevlada miselnih strategij (strah nas je: pogledamo na situacijo z druge perspektive, ali pa smo jezni: da pogledamo še druge vidike…) nad vedenjskimi (zbežimo, ko nas nekaj prestraši: fizični umik)

3. Strategije vse bolj izoblikovane in prožne

4. Strategije za vsa ali za posamezna čustva (žalostni: imamo svoj playlist za to, ko smo jezni, torej kaj nam pomaga takrat)

5. Strategije vključujejo osebne cilje in kulturne norme (prilagajanje nam samim in okolju)

6. Vedno bolj skladne z našo osebnostjo

Razvojna perspektiva (Eisenberg, 2001):

• Kontrola čustev prehaja od zunanjih virov (dojenček odvisen od drugih, da se potolaži…) k notranjim (sami uravnavajo mimiko)

• Kognitivne strategije (razmišljanje o situaciji s pozitivne plati, preusmeritev pozornosti)

• Uravnavanje čustvenega vznemirjenja (izbruh jeze)

• Izbiranje in uravnavanje situacij in odnosov z manj negativnimi čustvi – povezano z razvojem kognicije! Npr. znamo se izogniti negativnim situacijam, jih znamo predvideti…

• Učinkovitejše spoprijemanje s stresom

TOP-DOWN: počasen, potrebno zavedanje in kontrola; prefrontalni korteks