Foundations of Pedagogy and History of Education Flashcards

Temeljni pojmi vzgoje in izobraževanja

Izraz pedagogika izvira iz grških besed pais (otrok) in ago (vodim).
Paidagogos je bil voditelj dečkov, običajno suženj, ki je otroka spremljal v šolo.
Pedagogika je definirana kot znanost o vzgoji in izobraževanju otrok in mladine.
Kot enovita znanost se je pedagogika razvila predvsem v germanskem in slovanskem prostoru.
V angloameriškem svetu vzgojo in izobraževanje preučujejo različne parcialne družboslovne in humanistične vede.

Razvoj pedagogike kot znanosti

Pedagoška vprašanja so bila prvotno del filozofije.
Ernst Christian Trapp je leta 1780 objavil delo Poskus pedagogike.
Johann Friedrich Herbart je bil ključen za utemeljevanje pedagogike kot znanosti; leta 1806 je objavil delo Obča pedagogika.
Wilhelm Dilthey je leta 1888 v delu O možnosti za obče veljavno pedagoško znanost poudaril, da pedagogika nima popolne kavzalnosti, vendar kljub temu ostaja znanost.

Andragogika

Izraz izvira iz grških besed aner (odrasel/moški) in ago (vodim).
Andragogika je znanost o vzgoji in izobraževanju odraslih.
Izraz je prvi uporabil Alexander Kapp leta 1833.
Samostojna disciplina se močneje razvije v drugi polovici 20. stoletja.
Od pedagogike se razlikuje po ciljni skupini ter metodah dela, kjer so ključnega pomena življenjske izkušnje odraslih.

Vzgoja, indoktrinacija in manipulacija

Vzgoja je intencionalen proces oblikovanja ali spreminjanja osebnosti v skladu z določenim vzgojnim idealom. Vpliva na lastnosti, vrednote, vedenje in osebnost posameznika.
Vzgoja vedno vključuje vplivanje in avtoriteto; vzgojitelj se mora zavedati svoje moči, odgovornosti in meja.
Indoktrinacija pomeni vcepljanje določene doktrine, znanj in vzorcev brez kritičnega presojanja. Vzgoja po svoji naravi vsebuje elemente indoktrinacije.
Manipulacija je vodenje posameznika proti cilju, ki ga določi manipulator, pri čemer manipulirani cilja ne pozna. Njen moralni predznak je odvisen od konteksta in cilja.

Avtoriteta v pedagoškem procesu

Avtoriteta predstavlja moč vplivanja posameznika ali institucije na drugo osebo v neenakovrednem odnosu (nadrejeni-podrejeni).
Neenakovreden položaj ne pomeni manjše vrednosti podrejene osebe.
Notranja avtoriteta nastane s ponotranjenjem pravil in norm.
Odnos učitelj-učenec ni popolnoma enakovreden, ker učitelj predstavlja institucijo in nosi več odgovornosti.
Heteronomna orientiranost pomeni, da posameznik nima razvite notranje avtoritete in je pri odločanju odvisen od zunanje avtoritete, zlasti v stresnih situacijah.

Vrste izobraževanja in učenja

Formalno izobraževanje: Vodi do javno veljavnega spričevala oziroma formalne izobrazbe.
Neformalno izobraževanje: Organizirano učenje, ki praviloma ne daje formalne izobrazbe.
Informalno ali priložnostno učenje: Nenačrtovano učenje iz vsakdanjega življenja in izkušenj.
Vseživljenjsko učenje poudarja, da učenje poteka skozi celotno življenje.
Učenje je širši pojem od izobraževanja in pomeni relativno trajno spreminjanje vedenja na podlagi izkušenj.
Izobraževanje je sistematično posredovanje in pridobivanje znanja ter spretnosti.

Socializacija

Pojem je v začetku 20. stoletja razvil Émile Durkheim.
Socializacija je razvoj posameznika iz biološkega bitja v družbeno osebnost.
Metode socializacije vključujejo identifikacijo, medosebno komunikacijo in fizično prisilo.
Glavni dejavniki so družina, šola in mediji.
Sociologija vidi socializacijo kot širši pojem od vzgoje, medtem ko pedagogika vzgojo vidi kot zavestni del socializacije.

Šola in država

Louis Althusser loči represivne aparate države (vojska, policija, pravosodje) in ideološke aparate (šola, mediji, cerkev, kultura, družina).
Šola je eden najpomembnejših ideoloških aparatov.
Ideologija se v šoli prenaša prek učitelja (razlaga, vrednote), učnih predmetov (posebej etika, zgodovina, književnost) in šolske skupnosti (prikriti kurikulum, rituali).

Jean-Jacques Rousseau (1712-1778)

Francoski predstavnik razsvetljenstva, kritičen do tradicionalne vzgoje.
V središče postavi otrokovo naravo, svobodo in radovednost.
Glavna teza iz dela Emil ali o vzgoji: »Vse je dobro, kar pride iz stvarnikovih rok; vse se spridi v človekovih rokah.«
Temelj je naravna vzgoja, kjer se otrok uči iz lastnih izkušenj (prikrita avtoriteta) pod vodstvom treh učiteljev: narave, ljudi in stvari.
Namesto neposredne kazni se uporabljajo naravne posledice.
Koncept »dobro urejene svobode« pomeni, da otrok misli, da je svobodan, učitelj pa v ozadju nadzoruje okoliščine.

Neohumanizem in Wilhelm von Humboldt (1767-1835)

Neohumanizem poudarja oblikovanje duhovnih moči posameznika (Bildung) namesto praktične koristi.
Wilhelm von Humboldt je bil reformator pruskega šolstva.
Humboldtov model univerze: svoboda znanosti, poučevanja in raziskovanja. Univerza v Berlinu (1810) je postala model za Evropo.
Stopenjskost: elementarna stopnja (ljudska šola), sekundarna (gimnazija), terciarna (univerza).
Gimnazija se zaključi z maturo (zrelostni izpit), ki je pogoj za vpis na univerzo.

Johann Friedrich Herbart (1776-1841)

Pedagoški koncept razdeli na tri komponente: vodenje (red in obvladovanje), pouk (znanje in vzgojno delovanje) in disciplina (moralnost).
Vzgojni pouk: pouk mora hkrati izobraževati in vzgajati.
Artikulacija pouka poteka skozi štiri formalne stopnje: jasnost, asociacija, sistem in metoda.
Herbartizem je kot smer prevladoval v drugi polovici 19. stoletja.

Vzgoja in izobraževanje v starih civilizacijah

Mezopotamija (okoli $3200$ pr. n. št.): Šola Edubba (»hiša ploščic«), klinopis, učenje pisanja po stopnjah (zlogi -> besede -> fraze -> besedila), poudarek na spominu.
Egipt (okoli $3000-300$ pr. n. št.): Učitelji poučujejo na prostem, učenje hieratične pisave, stroga fizična disciplina.
Helenizem ( $331-31$ pr. n. št.): Paideia postane končni rezultat vzgoje (popoln človek). Aleksandrija postane znanstveno središče z Muzejonom in knjižnico.

Antična Grčija

Arhaična doba: Ideal arete (vrlina/odličnost). Vzgoja temelji na imitaciji, predvsem na dvoru (Iliada in Odiseja).
Šparta: Agoge — stroga vojaška vzgoja pod okriljem države. Preizkus ob rojstvu. Tri stopnje šolanja (8-11, 12-15, 16-20 let). Homoerotični vzgojni princip.
Atene: Kalokagathia (ravnovesje lepote in dobrote). Trije učitelji: grammatistes (pisanje), kitharistes (glasba), paidotribes (šport). Schole kot prosti čas za izobraževanje.
Sofisti: Prvi poklicni učitelji, poučevali govorništvo (retoriko) in etični relativizem (objektivna resnica ne obstaja).
Sokrat: Uporabljal majevtiko (babiško metodo) in utemeljil etični intelektualizem (vrlina je znanje, zlo je nevednost).
Platon: Ustanovil Akademijo, prvi pedagoški teoretik. Družbo razdelil na filozofe, vojščake in delavce.
Aristotel: Ustanovil Licej, zagovornik encikličnega izobraževanja (enkyklios paideia).

Antični Rim

Arhaična doba: Praktična naravnanost, velika vloga družine (oče vzgaja sina, mati hčer).
Doba helenizacije: Prevzemanje grških vsebin (šport, glasba, literatura). Šola se imenuje ludus.
Mark Fabij Kvintilijan: Avtor dela Vzgoja govornika, zagovornik javne šole in nasprotnik fizičnega kaznovanja.
Sistematizacija: Trivij (gramatika, dialektika, retorika) in Kvadrivij (aritmetika, geometrija, astronomija, glasba) – skupaj sedem svobodnih umetnosti (Septem artes liberales).

Srednji vek

Krščanska pedagogika: Avrelij Avguštin (združitev antike in krščanstva) in Benedikt iz Nursije (»Moli in delaj!«).
Trije redi: Oratores (duhovščina), Bellatores (plemstvo), Laboratores (delavci/kmetje).
Vrste šol: samostanske (notranje/zunanje), stolne (katedralne), župnijske.
Viteška vzgoja: Stopnje: paž (7-14 let), oproda (14-20 let), vitez (20-21 let). Sedem viteških vrlin.
Cehovsko izobraževanje: Vajenec, pomočnik, mojster.
Nastanek univerz ( $12.$ stoletje): Bologna, Pariz, Oxford. Fakultete: artistična, medicinska, pravna, teološka.

Humanizem in renesansa

Peter Pavel Vergerij: Avtor prve humanistične pedagoške razprave O odličnih navadah in študiju mladine.
Vittorino da Feltre: Ustanovil šolo Casa giocosa (Vesela hiša).
Erazem Rotterdamski: Zagovarjal učenje skozi igro in javne šole.
Michel de Montaigne: Ideal dvorjana (gentilhomme), nasprotuje prisili in poudarja razumevanje vsebine.

Reformacija in protireformacija

Martin Luther: Zahteva opismenjevanje v materinščini, da vernik sam bere Sveto pismo. Institucije vzgoje: družina, šola, cerkev.
Philipp Melanchthon: Reorganizacija šol, delitev na 3 razrede.
Johannes Sturm: »Oče gimnazije«, ustanovil gimnazijo v Strasbourgu (1538).
Protireformacija: Jezuiti (Ignacij Lojolski) ustanovili red Družba Jezusova. Ratio Studiorum ( $1599$ ) — sistematičen načrt izobraževanja v kolegijih. Poudarek na disciplini in časti (Internalizacija).

Jan Amos Komenský (1592-1670)

Avtor del Velika didaktika (Didactica magna) in Svet v slikah (Orbis Pictus).
Temeljni načeli: nazornost in postopnost.
Koncept Pampaedia: izobraževanje od rojstva do smrti (8 šol: rojstva, detinska, deška, mladostniška, mladinska, moška, šola starosti, šola smrti).

Merkantilizem in 17. stoletje

Poudarek na koristnosti in pripravi na poklic. Vzpon viteških akademij za plemiče.
John Locke: Zagovarjal empirično teorijo tabula rasa (nepopisan list). Cilj vzgoje je gentleman, poudarek na samodisciplini in naravnih posledicah (brez fizične kazni).

Razsvetljenstvo (18. stoletje)

Geslo: »Uporabi svoj razum!« (Immanuel Kant).
Filantropisti (Nemčija): Johann Bernhard Basedow (ustanovil Filantropij), Christian Gotthilf Salzmann (Rakova knjižnica).
Francoska revolucija: Condorcetov predlog za javno, brezplačno in enako šolstvo za vse.

Pedagogi 19. stoletja

Johann Heinrich Pestalozzi: Vzgoja srca, glave in rok; pomen moralne vzgoje.
Friderik Fröbel: »Oče vrtca«, poudarek na igri kot najvišji stopnji razvoja.
Herbert Spencer: Pedagoški utilitarizem, priprava na »popolno življenje« in naravne posledice.

Pedagoška gibanja 20. stoletja

Ellen Key: Delo Stoletje otroka ( $1900$ ), kritika tradicionalne šole in zagovarjanje svobodnega razvoja.
Maria Montessori: »Pomagaj mi, da naredim sam«, pripravljeno okolje, didaktični materiali.
John Dewey: Pedagogika pragmatizma, »learning by doing«, šola kot življenjska skupnost.
Georg Kerschensteiner: Koncept delovne šole.
Rudolf Steiner: Waldorfski model, epohalni pouk, antropozofija.
Alexander Sutherland Neill: Šola Summerhill, svobodna vzgoja in samouprava.
Peter Petersen: Jenaplanski načrt, starostno heterogene skupine.
William Heard Kilpatrick: Metoda projektov (predlog, načrt, izvajanje, vrednotenje).
Helen Parkhurst: Daltonski načrt, individualizacija in laboratoriji.
Mannheimski sistem (Sickinger): Nivojski pouk glede na sposobnosti.
Postmoderni reformatorji: Ivan Illich (Razšolanje družbe) in Paulo Freire (Pedagogika zatiranih, kritika »bančnega modela« izobraževanja).