Primer: Psalm 130 = Prošnja iz globine (prošnja za pomoč, spokorni psalm).
Stopniški psalm (začetek).
Paralelizem členov: ista misel je izražena v dveh ali treh zaporednih vrsticah.
Vpliv na evropsko poezijo:
Vsebinsko: razvoj srednjeveške cerkvene himne in kasnejše verske lirike.
Oblikovno: paralelizem členov.
Visoka pesem
Ljubezenska ali svatovska pesem (Staro zavezo, med Spise).
Oblika: pogovor med zaročenko in zaročencem (8 spevov v verznih vrsticah).
Žanr: lirska pesnitev.
Tema: ljubezenska, neposredno opevanje lepote, hrepenenja in ljubezni.
Visoka: presežnik, pesem nad pesmimi.
Komparacija ali primera: stilno sredstvo, pri katerem dve stvari primerjamo na podlagi njune podobnosti.
*Prilika o izgubljenem sinu
Jezus je pripovedoval zgodbo o očetu in dveh sinovih.
Motiv dveh bratov je pogost v mitologiji in književnosti.
*Glavna pripovedna oseba je oče, ki ponazarja Boga in njegovo očetovsko sprejemanje obojih- neposlušnih in zagrenjenih sinov.
Ideja prilike je, da Bog odpušča podobno kot oče, ki ne pozabi da je otrok njegov ljubljenec, ne glede na to kaj stori.
*Prilika je poučna zgodba vzeta iz življenja.
*Parabola : poučna ampak izmišljena.
ANTIKA (8. stoletje pr. n. št. - 5. stoletje)
Konec: 476 propad rimskega imperija.
Pomembna dediščina: uveljavitev znanstvenega, filozofskega in umetniškega pogleda na svet (namesto mitske razlage).
Vergil: Ep Eneida: junaško-mitološki ep, nacionalni ep. vpliv na Danteja
STAROGRŠKA LIRIKA
Sapfo: prva evropska pesnica.
*Prošnja Afroditi: (pesnica naslavlja boginjo ljubezni, Afrodito. V pesmi Sapfo prosi Afrodito, naj ji pomaga v ljubezenskih težavah in prinese olajšanje njenemu trpljenju zaradi neuslišane ljubezni. Afrodito opisuje kot mogočno, prijazno in sočutno boginjo, ki je že večkrat priskočila na pomoč in bo to storila tudi zdaj.)
Sapfična kitica.
Anakreon: anakreontika (radost do življenja, vina, ljubezni).
Helenistično pesništvo:
Počlovečenje motivov.
Sinkretizem (spajanje različnih kulturno-literarnih vplivov).
Stvarno upodabljanje vsakdanjosti.
Razcvet didaktične poezije.
STAROGRŠKA DRAMATIKA
Gledališče na prostem, samo moški, maske, okrašena oblačila.
*Pomembna značilnost je katarza: očiščenje, po Aristotelu mora gledalec ob gledanju tragedije doživeti sočutje in strah, intenzivno doživljanje teh dveh čustev pa omogoča katarzo-nekakšno olajšanje, sprostitev, duhovno očiščenje, razsvetlitev, ki gledalca tudi vzgaja in bogati
Tragedija:
Napisana v verzih.
Nastopajo osebe iz višjih slojev.
Tragičen konec.
Katarza (Aristotel).
Posnemanje (Mimezis).
propade zaradi usodne, napačne odločitve, volje bogov ali družbenih razmer.
Komedija:
Zbuja smeh in veselje (komičnost).
Temelji na smešnih položajih, govorjenju in značajih.
Prikazuje vsakdanji svet in preproste ljudi.
Preprost in vulgaren jezik.
Sofokles Kralj Ojdip:
Analitična tragedija (dogodki iz preteklosti).
Pravilo trojne enotnosti: časa, prostora, dogajanja.
Antigona: (pripoveduje o hčeri Ojdipa, ki se kljub kraljevi prepovedi odloči pokopati svojega brata Polinejka, ker verjame, da je njena moralna dolžnost spoštovati božje zakone. Kralj Kreon, ki želi uveljaviti svojo oblast, Antigono kaznuje z zaprtjem v jamo. Kljub opozorilom sina Hajmona, Antigoninega zaročenca, in preroka Tejreziasa Kreon vztraja pri svoji odločitvi, vendar se pozneje premisli. Ko jo pride izpustit, ugotovi, da si je Antigona vzela življenje, zaradi česar se ubije tudi Hajmon, nato pa še Kreonova žena Evridika. Kreon ostane sam, zlomljen od krivde in obžalovanja, saj spozna, da je njegova trma povzročila družinsko tragedijo.).
Antigona je tragična junakinja.
Antična komedija: manj cenjene, posmehovanje javnim osebam in dogodkom.
RIMSKO PESNIŠTVO
Katul: neoterik (po grški poeziji helenističnega obdobja).
Odrekli so se poeziji, v pesmi so izpovedovati osebne izkušnje, individualnost, upor proti veljavnim družbenim in moralnim normam, obup in vdanost v usodo.
Blagoslov ljubezni (izraža svojo željo po trajni in vzajemni ljubezni. Pesem je naslovljena na njegovo ljubico, Lesbijo, ki jo prosi, da si obljubita večno zvestobo in ljubezen. Katul hrepeni po iskreni in.
Plavt: Dvojčka (največji rimski komediograf).
SREDNJI VEK (5. - 15. stoletje)
Družbeni red: fevdalizem.
Pokristjanjevanje.
Rast mest.
Nepismeno prebivalstvo.
Obdobja: zgodnji (476-1100), visoki (1100-1300), pozni (1300-1500) srednji vek.
*Trubadurji so bili avtorji pesmi, potujoči vitezi, ki sov peti obliki razširjali pesmi. Trubadurska lirika je razvila več umetelnih rimanih pesemskih oblik in lirskih vrst (plesno pesem, balado,…); bolj kot za pristno osebno izpoved gre pri večini pesmi za konvencijo, torej prilagajanje družbeno pričakovanemu modelu pesnikovega odnosa do idealne dame.
Srednji vek je gojil epe, lirske pesmi, romane v prozi in verzih ter verske drame.
Junaške pesmi: junaški ep.
Srednjeveška dramatika ima verski izvor.
Viteški roman: povezan z grajskim in viteškim okoljem (fantastični dogodki, viteška ljubezen, pustolovščine).
Temelji zakonske zveze: hierarhija odnosov (mož-žena, fevdalec-tlačani, Bog-človek), Sveto pismo.
V pesništvu so imeli moški osrednjo vlogo. Vitez mora služiti in ljubiti svoji dami. Ta ni več samo predmet (ekonomskega) poželenja, temveč tudi ljubezni-ljubezen moškega poboljša, mu daje smisel za življenje.
*Tristan in Izolda: (srednjeveška ljubezenska zgodba o tragični ljubezni med Tristanom, plemenitim vitezom, in Izoldo, ženo njegovega strica, kralja Marka. Tristan po nesreči zaužije ljubezenski napoj skupaj z Izoldo, kar povzroči, da se usodno zaljubita, čeprav je Izolda obljubljena kralju Marku. Njuna ljubezen je strastna, a prepovedana, kar ju vodi v številne težave, skrivne srečanja in bežanja pred kraljevim besom. Kljub njuni ljubezni ju usoda ne prizanaša, saj se zgodba konča tragično – Tristan umre zaradi ran, medtem ko Izolda umre od žalosti nad njegovo smrtjo. Njuna zgodba simbolizira neustavljivo moč ljubezni in njene tragične posledice.)
Verski alegorični ep: Dante Alighieri- Božanska komedija: rojen v Italiji ep obsega 15.000 verzov, imenovanih italijanski enajsterci; stopica je jambska -U-U. Verzi so z rimami povezani v trivrstične kitice, te pa združene v speve. Deli se na tri dele-pekel, vice in nebesa. Vsak ima 33 spevov; skupaj ima 100 spevov. Osrednji motiv je potovanje (zgledovanje po Odiseji in Eneidi), vso dogajanje je postavil v onostranstvo. Središče je problem človekovega izvora in skrivnosti človekove duše. Motiv potovanja lahko razumemo alegorično-kot govorjenje, izražanje idej v podobah. Božanska komedija je daljša pesnitev, podobno kot so bili epi v antiki, vendar ima drugačno vsebino in obliko. Alegorija-drugače povedati. Gre za prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki. Dante je abstraktne pojme in resnice o človekovem odnosu do Boga in posmrtnega življenja izrazil s konkretnimi prispodobami-alegorijami. Želi prikazati podrejenost veri tistega časa. Imel je izjemen vpliv na slovensko književnost na Čopa in na Prešernovo Krst pri Savici.
ZAČETEK SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI V 10 STOLETJU
Karantanija: krščanska vera in fevdalizem.
9. stoletje: Ciril in Metod (slovanska pismenost).
Rokopisi: cerkvena besedila, vpliv cerkve in pokristjanjevanja, nemški duhovniki.
Karolinška minuskula, ni narečnih besed in tujk, v slovenskem jeziku.
*Spoved: oblika krščanske molitve oz. bogoslužja, pri katerem vernik Bogu prizna slaba dejanja, ki so mu nato odpuščena.
*Pridiga: je verski ogovor na cerkveno rabo; izrazito govorjeno besedilo. Vsebuje strnjeno razlago krščanskega nauka. Je polliterarna vrsta-oblikovana s sredstvi umetnostnega jezika, njen namen pa je izrazito poučen in vzgojen.
LJUDSKO SLOVSTVO
Pomen: del kulturne dediščine in stik s preteklostjo (rekonstrukcija na podlagi ustnega izročila).
Razvoj in ohranjanje: ustno (več različic).
Izvajanje: petje in recitiranje (ob spremljavi glasbil).
Okolje: preprosto nepismeno okolje nižjih slojev.
Avtorji: niso znani.
Značilnosti: ponavljanje, pomanjševalnice, stalni okrasni pridevki, ljudska števila.
Mitologija: prvotne razlage sveta (nastanek in konec sveta, bogovi, naravni pojavi).
Bajke: pripovedi, ki povzemajo nekdanje mite (Kurent).
Pravljice: domišljijske prvine (dobro je poplačano z dobrim, hudo s hudim).
*Pripovedke:
neverjetne zgodbe, postavljene v stvarno okolje.
Zgodovinske pripovedke- ljudske pripovedi, ki deloma temeljijo na zgodovinskih dogodkih ali osebah in so domišljijsko preoblikovane (Kralj Matjaž)
Razlagalne pripovedke- razlagajo naravne pojave z izmišljeno zgodbo (Ajda in Slovenci)
Legende: pripovedi o čudežnih delih in zglednem življenju svetnikov in junakov.
Slovenska ljudska pesem: tesno povezana z glasbo, prenašala s petjem.
*Lepa Vida: ženska balada (na poudarjeno čustven način je predstavljena ženska usoda). Črni zamorec zvabi Vido na barko, kjer pusti doma otroka in moža. Na španskem dvoru ima hudo domotožje, njena žalost je še večja, ko ji luna in sonce razkrijeta, da je njen otrok umrl, mož pa jo išče in žaluje za njo. Pesem pokaže socialni položaj ženske v srednjem veku-njeno odvisnost od družine, zlasti moških.
*Balade: pesmi, ki pripovedujejo dramatično poudarjeno zgodbo, človek je žrtev družbenega ali naravnega okolja. Je pripovedna pesem, ima pa močno poudarjene dramske prvine. Delimo jih na ženske in moške balade. V ženskih: v ospredju usoda ženske v srednjeveški fevdalni družbi, prevladuje žalost in otožnost. Lepa Vida. Moške balade pa so krutejše in bolj krvave, maščevanje.
*Romance: imajo srečen konec. Niso več omejene na družinsko okolje, ampak posegajo v širše družbeno okolje. Kralj Matjaž.
RENESANSA (14. - 16. stoletje)
Odmik od vere.
Spremenjen pogled na človeka (svobodno opredeljevanje in ustvarjalnost).
Človek kot najvišja vrednota in središče sveta (razum in čutnost).
Racionalizem in senzualizem.
Esteticizem: dojemanje narave kot lepe, razumne in čutno urejene.
Individualizem: uveljavljanje lastnih zmožnosti.
Humanizem: oživljanje antične umetnosti in filozofije).
Začetek: Italija, širjenje v Anglijo, Nizozemsko.
Obdobja: zgodnja (14.-15.st.), visoka (1.polovica 16.st.), pozna renesansa (16.st.-začetek 17.st.).
Renesančna lirika: sojenost čutne in duhovne lepote v estetsko harmonijo (sonet).
Renesančni roman: izviteško, pustolovski, satirični, ljubezenski.
*Renasančna dramatika:Pretrgala tradicijo srednjeveških dram o Kristusovim trpljenju, obrnila se je nazaj k antičnim zgledom. Prikazuje razmerja in sporazumevanja med ljudmi.
RENESANČNA LIRIKA
Francesco Petrarca: Sonet št. 61 (O blažen bodi čas pomladnih dni).
tako je zaljubljen v njo, da je postal njen suženj. Laura je bila za njega nedosegljiva, kljub temu pa je bila do svoje smrti in še po njej glavni predmet njegove ljubezenske poezije
*Ljubezenska izpoved, slogovna sredstva: antiteza-nihanje razpoloženja med blaženostjo in obupom, ponavljanje, stopnjevanje
Slogovna sredstva: antiteza, nihanje razpoloženja med blaženostjo in obupom; ponavljanje; stopnjevanje
Sonet: štiri kitice (dve štirivrstične in dve trivrstične).
*Verz je italijanski enajsterec. Rime: prestopna, oklepajoča v kvartinah; v tercinah pa povratna ali verižna.
*Najpomembnejši Petrarka ,imenujemo ga oče evropskega pesništva. Njegove opevanje ljubljene osebe se od Danteja razlikuje v tem, da je stvarno, ljubezen je čutna in v ospredju so intimna čustva in razpoloženja. Pesnik izraža svoja nasprotja med večnostjo in minljivostjo, sanjami in stvarnostjo, željo po popolnosti in zavestjo o relativnosti. Petrarka je vplival na Prešerna in Shakespeare-petrarkizem.
Ep nadomestil roman-ki ni več opeval junaštev ampak mu pa je bila bližnja posameznikova izkušnja.
RENESANČNO PRIPOVEDNIŠTVO
Novela: krajša pripovedna proza (en dogodek, kratek zaplet, nepričakovan razplet, malo oseb, jedrnat slog).
*Giovanni Boccaccio: Dekameron/Novela o sokolu. Osrednja vrednota je viteška ljubezen do dame, ni več značilno srednjeveška: ne predstavlja krščanskih idej, njeni liki so čutni ljudje, ki z razumom in zvijačnostjo uveljavijo svoj prav, stojijo v sodobnem življenju. Renesančni človek je lep telesno in duhovno. Obliko novele je utrdil Boccaccio z Novelo o sokolu- novele imajo zgradbo po sokolji teoriji. V noveli se mora kot vodilni motiv pojavljati značilen, včasih tudi simbolni predmet.
(Pripoveduje o Federigu degli Alberighiju, plemiču, ki zaradi neuslišane ljubezni do lepe in premožne Giovanne zapravi vse svoje bogastvo, pri čemer mu ostane le še zvesti sokol, simbol njegove nekdanje slave. Ko Giovannin sin zboli, si želi za ozdravitev sokola, ki ga občuduje. Giovanna, nevedna o Federigovem stanju, obišče Federiga in ga zaprosi za sokola. Da bi jo gostoljubno pogostil, Federigo brez pomisleka sokola pripravi kot obrok. Ko Giovanna izve, kaj se je zgodilo, je ganjena nad njegovo plemenitostjo. Po sinovi smrti se, občudovana Federigovega značaja, odloči poročiti z njim. ).
Dekameron=deset, dan. Zbirka obsega 100 vloženih novel. Novela o sokolu je deveta novela petega dne.
*Miguel de Cervantes: Don Kihot prvi novoveški roman. Parodični roman(Parodija: smešenje na podlagi podobnosti). Novi svet ne ubeseduje več herojskega sveta religiozno-mitološkega izročila, ampak mu je bližja osebna izkušnja posameznikov. Roman se je razvil v srednjem veku (potopisni, družinski, humoristični, ljubezenski, viteški, zgodovinski, pustolovski, satirični,..)
Miguel de Cervantes: je španski romanopisec. Don Kihot Je parodični roman (smešenje na podlagi podobnosti)- Pripoveduje o Alonsu Quijanu, plemiču iz Manče, ki zaradi branja viteških romanov izgubi stik z resničnostjo in se odloči postati potepuški vitez pod imenom Don Kihot. S svojim oprodo, preprostim in praktičnim Sančem Pansom, se poda na pustolovščine, kjer se spopada z namišljenimi sovražniki, kot so mlini na veter, ki jih vidi kot velikane. Don Kihot vztrajno zagovarja viteške ideale poguma, pravice in ljubezni do svoje izmišljene dame Dulcineje, vendar njegovi podvigi pogosto povzročajo komične in kaotične posledice. Roman raziskuje razkol med idealizmom in realnostjo ter na koncu razkrije tragično plat Don Kihota, ko se sooči z resničnostjo in umre razočaran
RENESANČNA DRAMATIKA
Zgledovanje po antiki (vpliv srednjega veka).
*Pojavljajo se tragedije in komedije.
Poleg tragedij in komedij je v Italiji nastajala commedia dell arte-posebna improvizirana oblika komedije s stalnimi liki. Igrale so jo potujoče gledališke skupine. Napisanega besedila niso imeli, določen je bil le osnovni dogajanja. Gledališče je bilo na prostem, ženske niso smele biti ne igralke ne gledalke
*Wiliam Shakespeare
Tragična ideja sledi ideji antične tragedije. Razlikujejo se: več oseb pri Shakespearu, poleg osrednjega dogajanja je še več stranskih; o tragični usodi ne odločajo več višje sile-pač pa je vzrok za njihov propad v njihovem značaju ali v okolju
Verzi napisani v t. i. blank verzih- v osnovi je to jambski deseterec brez rine. Pomemben element je monolog=samogovor (izpoved dramske osebe, s katero se ta ne obrača k drugi dramski osebi, ampak h gledalcu)
Romeo in Julija: (pripoveduje o usodni ljubezni med Romeom in Julijo, mladima pripadnikoma dveh sprtih veronskih družin, Montaguejev in Capuletov. Kljub sovraštvu med družinama se na plesu zaljubita na prvi pogled. Skrivaj se poročita s pomočjo meniha Lorenca, ki upa, da bo njuna ljubezen prinesla mir med družinama. Njuna sreča pa je kratkotrajna – po dvoboju, v katerem Romeo ubije Julijinega bratranca Tibalda, je izgnan iz Verone. Julija se znajde v stiski, ko jo oče želi prisiliti v zakon z drugim. Meniha Lorenca prosi za pomoč in ta ji predlaga načrt: Julija naj zaužije uspavalno sredstvo, ki bo povzročilo videz smrti, nato pa bo pobegnila z Romeom. Načrt se izjalovi, ker Romeo za Julijino lažno smrt izve prepozno. V obupu se v njenem grobu zastrupi. Ko se Julija zbudi in vidi mrtvega Romea, si vzame življenje z njegovim mečem. Njuna tragična smrt končno privede sprti družini do sprave. Delo raziskuje moč ljubezni, sovraštva in usode, ki ju ni mogoče preprečiti.). motiv: nesrečno zaljubljenega para. Tragična ideja sledi ideji antične tragedije. Razlikujejo se: več oseb pri Shakespearu, poleg osrednjega dogajanja je še več stranskih; o tragični usodi ne odločajo več višje sile-pač pa je vzrok za njihov propad v njihovem značaju ali v okolju.
*Hamlet: (pripoveduje o princu Hamletu iz Danske, ki se sooča z izdajo, maščevanjem in dvomi o življenju. Po očetovi smrti se Hamlet vrne na danski dvor, kjer odkrije, da se je njegova mati Gertruda hitro poročila z njegovim stricem Klavdijem, ki je prevzel prestol. Hamletu se prikaže duh njegovega očeta in mu razkrije, da ga je Klavdij umoril, da bi prevzel kraljestvo. Duh naroči Hamletu, naj se maščuje. Hamlet se pretvarja, da je nor, da bi raziskal Klavdijevo