Untitled

3. LETNIK APRIL 2026 Zgodovina IX. SLOVENSKO NACIONALNO OBLIKOVANJE

1. ZAČETNIKI SLOVENSKEGA NACIONALNEGA GIBANJA

Narodno gibanje je družbeni proces, kjer se narod začne zavedati skupne identitete (jezik, kultura, zgodovina) ter si prizadeva za politične, kulturne in državne pravice. To vodi do idej narodne enotnosti in avtonomije.
Nosilci narodnih gibanj so bili izobraženci, študenti in meščanstvo (buržoazija).
Začetki narodnega gibanja (Hrochova faza A) pri Slovencih so v obdobju reform Marije Terezije in Jožefa II., katerih spremembe so močno vplivale na družbo in ustvarile pogoje za prebujanje narodne zavesti. Te reforme so vključevale povečanje izobrazbe, uporabo slovenskega jezika ter prinesle nove ideje, kar je privedlo do zavedanja Slovencev kot narod.
Vloga jezika (orodje/orožje slovenskega narodnega gibanja): Razvijala so se različna koristna besedila, preprosta in dostopna neizobraženim, s ciljem dokazati primerljivost kranjskega/vindišarskega jezika z drugimi jeziki.
- Standardizacija jezika: Problematika vzpostavitve knjižnega standarda, ki bi bil razumljiv večini.
Prvi pisci in njihova dela, ki so se ukvarjali s problemom jezika:
  - a) Marko Pohlin - avtor Kranjske gramatike (l. 1768); uporabil je jezik Ljubljane z okolico in uvedel slovenski učni jezik v šolah.
  - b) Jurij Japelj in Blaž Kumerdej - izvajala sta prevod Svetega pisma (l. 1783) in posvojila Bohoričeva slovnična pravila, kar je poskušalo postaviti jezik na širšo osrednjeslovensko osnovo (podobno kot v Dalmatinovi Bibliji).
  - c) Anton Tomaž Linhart - avtor Poskusa zgodovine Kranjske.
  - d) Jernej Kopitar - cenzor ter prvi avtor znanstvene slovenske slovnice.
  - e) Valentin Vodnik - frankofil, pesnik, prevedel in uredil časopis.
  - f) Žiga Zois - mecen, člani Zoisovega kroga (A. T. Linhart, V. Vodnik, J. Kopitar) so se po tolerančnem patentu (l. 1781) ukvarjali z odkrivanjem literarne in jezikovne tradicije.
Normirana komisija za standardizacijo jezika oz. regeneracijo kranjskega jezika:
  1. Ugotovitev sorodnosti kranjščine z vendščino (Koroška in Štajerska) —> prehod iz južnoslovanskih v slovenske dialekte; Linhart je prvi opredelil podobo notranjeavstijskih Slovanov (l. 1786).
  2. Leta 1789 Linhartov Poskus zgodovine Kranjske - argumentira, da so slovanski prebivalci NAD (Notranja Avstrija) isti narod, ki je razdeljen zaradi politične ureditve; ne uporablja besede „Slovenec“ —> Slovani NAD kot zgodovinska in kulturna skupnost (narod) z nesporno kontinuiteto v Karantaniji.
  3. Kopitar (l. 1808) v slovnici ugotovi, da Slovani v NAD govorijo isti jezik, ki ga različno imenujejo (na Kranjskem kranjščina, v drugih deželah vindščina).
  4. Leta 1809 poimenovanje Čeh Josef Dobrovsky predlaga besedo Slowenen; prvi jo uporabijo slovenski intelektualci v dopisovanju v nemščini (Slowenen) in latinščini (Slovenicus), kasneje tudi v slovenščini.
  5. Linhartove ideje potrjujeta Kopitar in Vodnik - leta 1809 “Vsi Slovenci v sedanji Notranji Avstriji govorijo le en slovenski dialekt - slowensko.”
  6. Vodnik je v oglasu za nemško-slovenski slovar iz leta 1813 obveščal o čistem slovenskem besednem zakladu Wendov in Windov v NAD.
Ugotovitve narodnih prebuditeljev med 18. in 19. stoletjem o posebni “slovenski” narodni skupnosti močno vplivajo na nacionalno gibanje v predmarčnem obdobju.
- Omejitve teh idej: ne vplivajo na širše sloje, saj je deželna zavest zelo močna; večina voditeljev ostaja zvestih deželni zavesti (Pohlin —> Kranjska kot materni jezik, enako Linhart, Zois, Kopitar, Vodnik).
Kmetje imajo močno deželno in lokalno zavest, povezano s pripadnostjo določenemu jeziku; koroški in štajerski Slovani so vedeli, da niso Nemci, a občutka povezanosti ni bilo.
Okrepitev ideje o Slovencih:
a) povečana pismenost in produkcija literature z nacionalnimi sporočili;
b) razkroj stanovske družbe —> narodnost ponuja integracijo zunaj stanu (v narod se lahko vključijo kmet, meščan ali plemič).
Zgodovinski spomin na skupnem jeziku je nujen za nacionalno identiteto in postane temelj za začetek narodnega gibanja.
Etnik Slovenec do 18. stol. je imel širši pomen, ki se v 19. stoletju zoža na območje NAD.

2. SLOVENSKO NARODNO GIBANJE V PREDMARČNEM OBDOBJU

Leta 1814 so avstrijske oblasti postale bolj tolerantne do narodnega gibanja; v času Ilirskih provinc so Francozi uvedli reforme, ki so prebudile narodno zavest med Slovenci. Ko je Avstrija ponovno prevzela oblast, so bile oblasti bolj popustljive do kulturnih zahtev.
Kulturne odločitve: dovolili so slovenski pouk na nedeljskih šolah, odprli katedro za slovenski jezik (1817) v ljubljanskem liceju, prevod zakonov, izdajanje poljudnih, vzgojnih knjig v slovenščini.
Obravnavo Slovencev: Niso jih priznavali kot enotnega naroda, ampak so jih obravnavali različno po posameznih deželah. Različni pogledi na kulturno združevanje so se pokazali pri oblikovanju črkopisa in standardizaciji slovenskega knjižnega jezika.
Jezikovni partikularizem:
  a) Bohoričica - že prej; ne pozna znakov za vsak glas.
  b) Jernej Kopitar - ideja o enotnem črkopisu za vse južne Slovane; nova črkopisa sta izhajala iz načela, da ima vsak glas svoj znak.
  c) Metelčica (Kranjska) - 1825, Franc Serafin Metelko.
  d) Dajnčica (Štajerska) - 1824, Peter Dajnko.
  - Nova črkopisa naletita na zmedo med intelektualci, oba sta prepovedana.
  e) Gajica - 1830, Ljudevit Gaj (prevzame iz češčine); po letu 1840 se razširi po Slovenskem zaradi uporabe v Bleiweisovih Novicah.
Debata o enotnem knjižnem jeziku poteka zaradi različnih jezikovnih različic.
Razlike v gledanju na razvoj narodnega gibanja: delitev na tri tabore:
  a) ILIRIZEM:
   • Zahteve štajerskih Slovencev, naj knjižni standard bolj upošteva značilnosti vzhodnoštajerskega govora (hrvaška kajkavščina).
   • Pristaši ilirizma (30. leta 19. stol) so bili Jožef Muršec, Štefan Kočevar, Fran Miklošič in Davorin Trstenjak.
   • Občudovali so Ljudevita Gaja in želijo vzpostaviti ilirski knjižni standard po načelu: pobrati od vseh južnoslovanskih narečij najboljše.
   • NaHrvaškem je razvoj šel v drugo smer: leta 1836 Ljudevit Gaj opusti kajkavščino in začne uporabljati štokavščino.
   • Vraz se strinja s štokavščino, vendar popolne opustitve slovenskega jezika ne sprejme nihče; zagovarja jezikovni dualizem: višje slovstvo za meščane v ilirščini in nižje za kmete v slovenščini.
  b) PREŠERNOV KROG:
   • Sodelavci Kranjske čebelice (1830 - 1848).
   • Svobodomiselni in zavračajo sodelovanje z oblastmi.
   • Strmijo k samostojnemu kulturnemu razvoju in hitro do slovenske samostojnosti.
  c) BLEIWEISOV KROG:
   • Začetek izhajanja Kmetijskih in rokodelskih Novic (5.7.1843); uvedba gajice.
   • Skepticizem do ilirizma; utrjujejo slovensko identiteto.
   • Počasi do slovenske samostojnosti, sodelovanje z oblastjo, podpirajo kmetje, obrtniki, in verniki.
Odnosi med krogi:
  | Krog | Ideologija | Voditelj | Časopis | Odnos do oblasti | Kako do slovenske države?| Podporniki | Cilj |
  | --- | --- | --- | --- | --- | --- | --- | --- |
  | Prešernov krog | Liberalizem | France Prešeren, Fran Levstik | Kranjska čebelica | Odklonilen | Hitro in odločno | Intelektualci, razumniki | Slovenska država in identiteta |
  | Bleiweisov krog | Konservatizem | Janez Bleiweis | Kmetijske in rokodelske novice | Sodelovalen | Počasi | Kmetje, obrtniki, verniki, duhovščina | Slovenska država in identiteta |
Pomen Novic pred letom 1848**: Nacionalno gibanje se premika iz kulture v politiko, oblikujejo elemente nacionalne zavesti.
- Ustvarjajo narodno zgodovino iz teze avtohtonosti Slovencev (venetska teorija - Matevž Rvnikar-Poženčanin).
- Uporaba etnika Slovenec in termin slovenski jezik, izraz Slovenija (Jovan Vesel Koseski - 1844).
Ovire za krepitev slovenske nacionalne zavesti:
- Pokrajinska razcepljenost, močna deželno-lokalna zavest, ljubosumje, posebni interesi.
- Metternichova Avstrija ni povsem nasprotovala slovenskim kulturnim željam, a zaradi strahu pred panslavizmom onemogočila veliko slovenskih kulturnih projektov (cenzura, ovaduhi).

3. OBLIKOVANJE NARODNEGA PROGRAMA (FAZA B)

Padec kanclerja Metternicha (dal ukaz, da na demonstrante streljajo, zato je moral oditi), ukinitev cenzure, obljuba po ustavi 13.3.1848 —> navdušenje meščanstva.
Zadovoljstvo: Začasna zmaga revolucije prinese svobodo tiska in omogoča javno propagando idej o združitvi slovenskega narodnega ozemlja.
Prvi je bistvo zedinjene Slovenije zajel Matija Majar Ziljski: peticija cesarju in letak “Kaj Slovenci terjamo?” (april 1848) - zavzel se je za posebno samoupravo Slovenije z njenim lastnim deželnim zborom.
Točneje so program zedinjene Slovenije ubesedili slovenski študenti in intelektualci na Dunaju: Društvo Slovenija (20.4.1848) in Društvo Slovenija v Gradcu (22.4.1848) zahtevajo združitev dežel.
Program zedinjene Slovenije:
  1. Ustanovitev Kraljevine Slovenije
  2. Uporaba slovenskega jezika v Kraljevini Sloveniji
  3. Ustanovitev slovenske univerze (zato da ne bi kadri zapuščali Slovenije)
  4. Podpora malonemškemu programu (združitev Nemčije brez Avstrijskega cesarstva) —> veliki nemški program bi povzročil večjo germanizacijo.
Nosilci programa zedinjene Slovenije organizirajo bojkot volitev v frankfurtski parlament maja 1848 - neuspešno zaradi močnega avstroslavizma.
Problem programa zedinjene Slovenije je šibkost in maloštevilnost tabora za njim; peticijsko gibanje v podporo programu sredi maja 1848 do poznega poletja 1848 ni uspešno (okoli 7000 podpisov).
Neuspehi:
  - Močna deželno-lokalna zavest.
  - Preveč radikalen program za večino.
  - Moti ilirska (jugoslovanska) usmerjenost dela voditeljev narodnega gibanja.
  - Nasprotovanje nemškega meščanstva.
Program zedinjene Slovenije dobil potrditev na slovanskem kongresu v Pragi (2. - 12.6.1848): adresa na cesarja vsebuje želje Slovencev.
Z oblikovanjem programa se pojavi potreba po geografski opredelitvi slovenskega etničnega prostora: pobuda Matije Vertovca;
Peter Kozler izdela “Zemljovid slovenske dežele in pokrajin”; izide po letu 1861.
Pridobitve Slovencev leta 1848:
• Padec Metternichovega režima —> program Zedinjene Slovenije.
• Konec fevdalizma (Zakon o zemljiški odvezi) —> enoten slovenski pravopis.

4. SLOVENCI V ČASU BACHOVEGA ABSOLUTIZMA

Na razpust parlamenta 7.3.1849 in razglasitev oktroirane ustave se posamezni družbeni sloji odzivajo različno; kmetje so ravnodušni, meščanstvo nemočno, neenotno in žalostno.
Iz javnosti izgine vse, kar spominja na revolucijo; policijski nadzor knjigarn in predstav ter družabnih prireditev.
Ovaduhi nadzirajo in oblasti ovirajo slovensko narodno gibanje:
- Mihael Ambrož ne postane ljubljanski župan.
- Tajnik trgovsko-obrtne zbornice Vinko Fereri Klun, urednik Novic Janez Bleiweis, profesor slovenskega jezika na univerzi v Gradcu Koloman Kvas, državnozborski poslanec Jožef Krajnc.
Zaradi stroge cenzure tiska preneha izhajati veliko političnih časnikov (List Slovenija, Celske slovenske novice); v Ljubljani izhajajo le Novice, Zgodnja Danica (cerkveni tisk) in do konca leta 1851 Ljubljanski časnik (uradni list).
Na podlagi tiskovnega zakona so imele po letu 1852 Deželne policijske oblasti pravico po dveh opozorilih ukiniti izhajanje časopisa.
Režim onemogoči delovanje političnih društev, ki so nastala v letu revolucije; Dunajska Slovenija preneha delovati jeseni 1848, graška Slovenija se spremeni v literarno društvo in leta 1852 samorazpusti.
Slovensko narodno gibanje iz političnega spet preide na kulturno področje.
Pomembna vloga literature: način za nacionalno, socialno in politično vzgojo; pisateljevanje postane dolžnost narodno zavednega izobraženca.
Ukvarjanje z narodno zgodovino (nekritično) prevladuje; Davorin Trstenjak kot amaterski zgodovinar zagovarja ideje o venetih in Karantaniji.
Upanje za boljši položaj slovenskega jezika izvira iz ustave in deželnega reda; v praksi pa jezikovne enakopravnosti ni bilo.
Državna uprava in sodstvo uporabljata strogo nemščino ali italijanščino; bolje stanje na šolskem področju po konkordatu leta 1855 (OŠ v rokah katoliške cerkve - več dvojezičnih šol in slovenskih OŠ).
Vlada podpre standardizacijo slovenskega jezika; leta 1851 ukaže, da morajo biti učbeniki pisani v knjižnem standardu, ustaljenim v uradnem listu.
Stebri slovenskega narodnega gibanja v času neoabsolutizma:
  - Lavantinski škof A. M. Slomšek premešča sedež škofije.
  - Družba Sv. Mohorja izdaja knjige v slovenščini.
  - Peter Kozler izdela Zemljevid Kraljevine Slovenije.
Leta 1859 Bach odide zaradi poraza avstrijske vojske proti K. Piemont Sardiniji in Franciji —> notranje politične spremembe in uvedba 1. avstrijske ustave.

5. OBNOVA USTAVNEGA ŽIVLJENJA

Februarska ustava (28.2.1861) označuje začetek ustavnega življenja; navdušenje med slovenskimi narodnjaki, saj so verjeli v razvoj slovenske kulture in uveljavitev slovenščine v novih političnih razmerah.
Razvoj volilne pravice v Avstriji:
  - 1873: plemstvo, veliko meščanstvo - davčni cenzus 10 goldinarjev.
  - 1882: + obrtniki, kvalificirani delavci, kmetje - davčni cenzus 5 goldinarjev.
  - 1896: + obrtni pomočniki, vajenci, služničad, delavci - davčni cenzus 4 goldinarje za 3. in 4. kurijo (334 poslancev), za 5. kurijo brez davčnega cenzusa (72 poslancev).
  - 1907: splošna volilna pravica za moške.
Slovenske zahteve:
- Peticija Slovencev (l. 1861) z zahtevami Zedinjene Slovenije (izključno slovenske OŠ, enakopravnost slovenskega jezika na srednjih in visokih šolah, uradih, zakonodaji ter združitev vseh slovenskih dežel) - podpisalo okoli 20.000 ljudi (3x več kot leta 1848).
Neuspev na deželnozborskih volitvah marca 1861 zaradi slabe organizacije slovenskih kandidatov in nedemokratičnega kurijalnega volilnega sistema.
Državni minister Anton Schmerling slovenski parlamentarni delegaciji obljubi jezikovno enakopravnost; v praksi tega ne upošteva in vlada nima razumevanja za druge slovenske zahteve.
Zaradi slovenskih zahtev pritiski nemških liberalcev rastejo.
Glavni cilj slovenskega narodnega gibanja po letu 1848 je prehod iz faze B v fazo C (množičnost) —> čitalnice, društva, tabori.
Uspehi slovenskega narodnega gibanja v 60. letih 19. stoletja:
  a) Slovenski učni jezik na Kranjskem in Primorskem (več pravic, da se onemogoči širitev Italije).
  b) L. 1862: uporaba slovenskega jezika v upravi in sodstvu.
  c) Čitalnice:
  - Kulturne in družbene organizacije, narodnokulturna društva oz. zbirališča.
  - Krepijo in gojijo slovenski jezik s branjem, recitiranjem, diskutiranjem, igrami in petjem.
  - Prva slovanska čitalnica ustanovljena leta 1861 v Trstu; razširijo se po celotnem slovenskem ozemlju.
  d) Društva so namenjena vsem, nudijo vseslovenski značaj.
  e) Telovadno društvo Južni Sokol (l. 1863) —> prek telovadbe vzgajati krepke, odločne in nesebične moške.
  f) Slovenska Matica, ustanovljena leta 1864, izdaja znanstvene, poljudne spise, učbenike za srednje šole.
  g) Mobilizacija podeželja:
  - Tarča nacionalnega gibanja v 60. letih postane kmetstvo.
  - Agitacija (spodbujanje kmečkega prebivalstva) je do leta 1865 neuspešna, uspešna postane s širjenjem časopisov, poljudnih knjig in delovanjem društev.
  - Časopis Slovenec, Triglav, Novice (na Kranjskem).
Počasi se zaostruje odnos z nemškim liberalnim taborom; medtem poteka proces narodnopolitične diferenciacije prebivalstva.
Leta 1865 vlado prevzame Richard Belcredi; z septembrskim patentom zadrži izvajanje februarske ustave.
Mariborski program (25.9.1865): obnovitev Notranje Avstrije; načrt ne zaživi zaradi:
  1. Poraz Avstrije proti Prusiji (1866).
  2. Slovenci bi bili po številu prebivalcev v manjšini v Notranji Avstriji.
  3. Dualizem (1867) prepriča Slovence, da zahtevajo program Zedinjene Slovenije.
Slovenci se razdelijo na dva tabora:
a) Staroslovenci: bivši Bleiweisov krog, konservativni in previdni, sodelujejo z vlado.
b) Mladoslovenci: bivši Prešernov krog; proti dualizmu in vladi, zgled — Čehi, vodi jih Fran Levstik.
Tabori (1868 - 71) postanejo odziv na dualizem.
  - Prvi tabor v Ljutomeru in največji v Vižmarjah mobilizira kmečko prebivalstvo.
  - Zahteve taborov: zedinjena Slovenija, enakopravnost slovenskega jezika v šolah, lokalne in nacionalne zahteve.
  - Množična udeležba (130.000 do 150.000 ljudi) kaže moč slovenskega narodnega gibanja in dosega fazo C po Hrochu.
  - Nemška ustavoverna stranka ustanavlja protitabore (ustavne dneve), ki niso uspešni.
  - Nacionalistična retorika taborov povezuje različne interese.
  - Različni pogledi na politično taktiko in svetovnonazorska trenja vodijo do napetosti v slovenskem narodu.

6. TABORSKO GIBANJE (1868 - 71)

Polarizacija slovenske politične scene po glasovanju za dualizem leta 1867:
  a) Staroslovenci: bivši Bleiweisov krog, konservativni in previdni.
  b) Mladoslovenci: bivši Prešernov krog, proti dualizmu in vladi; zgled so Čehi, vodi jih Fran Levstik.
  - Zahteve taborov: zedinjena Slovenija, enakopravnost slovenskega jezika, lokalne zahteve.
  - Udeležilo se je od 130 do 150 tisoč ljudi, kar kaže moč slovenskega narodnega gibanja in dosega fazo C.
  - Prvo uspešno povezovanje narodnih politik z družbenimi gibanji.
  - Trenja med tabori in družbenimi sloji se zaostrijo; klerikalni tabor zahteva aktivno sodelovanje — nesprejemljivo za mladoslovence.
  - Državnozborske volitve leta 1873 kažejo razcep med oblastmi in narodom.

7. SLOVENCI V ČASU TAAFFEJEVE VLADE (1879 - 93)

Povezovanje slovenskih politikov proti nemškemu pritisku; zahteve postanejo skromnejše.
Leta 1880 prvi priznani Slovenec za deželnega predsednika Kranjske, Andrej Winkler; za uradovanje v slovenskem jeziku in slovenizacijo birokratskega sistema.
Vlada ne podpira nemške ustavoverne stranke (Taaffe podpira nenemce); zmagujejo slovenski kandidati na občinskih volitvah v Ljubljani.
Gos. moč slovenskega meščanstva narašča; več kapitala slovenskih meščanov, vlagajo v zemljo.
Naraščanje števila slovenskih posojilnic in zavezništvijo slovenskih političnih društvenik proti nemškemu liberalizmu.
Koroška in drugi deli s slabimi razmerami in močno germanizacijo.

8. RAZVOJ POLITIČNIH STRANK

Enotna (slovenska) narodna stranka se okrog leta 1890 razcepi na liberalni in katoliški tabor ter pozneje na JSDS.
Katoliška narodna stranka (SLS): Podpora med kmeti, vernimi meščani in duhovščino; zahteve po enakopravnosti Slovencev z drugimi narodi Avstro-Ogrske.
Liberalna narodnapredna stranka: Podpora med meščanstvom; zahteva narodno avtonomijo.
Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS): Bori se za pravice delavcev ter združi hrvaške in srbske delavce, osredotoča se na kritike kapitalizma in blaginjo delavstva.
Prva slovenska društva ustanavljena v 2. polovici 19. stoletja; cilji vključujejo demokracijo in pravice delavcev.

9. SLOVENCI IN (JUGO)SLOVANSKA IDEJA

V 2. polovici 19. stoletja iskanje opore pri drugih slovanskih narodih zaradi vse močnejše germanizacije in italijanizacije.
Neoslavizem (neoslovansko gibanje): Prizadevanje za kulturno in politično sodelovanje vseh avstrijskih Slovanov; pobudnik Karel Kramar.
Jugoslovanska ideja: Uporaba Hrvatov in Srbov za obrambo pred nemško-italijanskimi pritiski.
Preporodovci in Neolirizem: Spremembe stališč v politiki.
- Večina Slovencev zavrača neoilirizem, zagovarja slovensko narodno individualnost.