Opnasta vez povezuje ščitasti hrustanec s podjezičnico.
Poklopec zapre vhod v grlo pri požiranju (dihanje zapre prebavno pot).
Pri smejanju ali govorjenju med jedjo lahko hrana pride v grlo in zapre dihalne poti.
Glasilki (elastično-vezivni gubi, prekriti s sluznico) med ščitastim in piramidastima hrustancema omogočata glasovno sporazumevanje.
Špranja med hrustanci je glasilni razporek.
Sklepi, ligamenti in mišice premikajo hrustance ter napenjajo in popuščajo glasilki.
Nastanek glasu
Glasilki se morata zbrližati (mišice v grlu širijo in ožijo špranjo).
Zrak iz pljuč povzroči nihanje glasilk → zvok/glas.
Gibanje mišic nadzorujejo gibalni možganski živci.
Potrebno je usklajeno delovanje dihal, mišic in živčevja.
Lastnosti glasu: glasnost (jakost), višina, kakovost.
Glasnost: jakost tresenja glasilk.
Višina: dolžina glasilk in natezanje (bolj napeti → višji glas).
Kakovost: velikost grla, žrela, oblika ustne in nosne votline, oblika prsnega koša.
Med puberteto se moškim glasilki bolj podaljšata (18mm) kot ženskam (12mm) → nižji glas.
Glasilki naredita neartikuliran zvok.
V ustni, nosni in obnosnih votlinah se glas okrepi zaradi resonance → zven in barva.
Posamezne glasove oblikujejo jezik, zobje, nebo in ustnice.
Pri dolgotrajnem govorjenju se mišice utrudijo.
Vnetje glasilk povzroči izgubo glasu.
Dolžino glasilk določata dva alela (kratke in dolge) na avtosomih.
Krajše glasilke → višji glas (moški homozigoti s kratkimi glasilkami – tenor, ženske – sopran).
Daljše glasilke → nižji glas (moški homozigoti z dolgimi glasilkami – bas, ženske – alt).
Sapnik (trachea) in sapnici (bronchusa)
Grlo prehaja v sapnik (6. vratno vretence).
Sapnik: 12cm dolga, za palec debela cev.
Ogrodje iz obročastih hrustancev (zadaj niso sklenjeni).
Gladko mišično in vezivno tkivo v steni.
Sluznica z migetalčnim epitelom in sluznimi žlezami.
Občutljivost na tujke → refleks kašljanja.
Migetalke potiskajo sluz proti žrelu.
Ščitnica obdaja sapnik od spredaj in ob strani.
Sapnik se razcepi v prsni votlini (5. prsno vretence) v dve sapnici (enaka zgradba kot sapnik).
Sapnici prehajata v levo in desno krilo pljuč.
Pljuča (pulmo)
Iz sapničic (bronhiol), pljučnih mešičkov (alveol) in veziva (krvne žile, mezgovnice, živci).
Sapnici se cepita v številne tanjše veje – bronhiole (več kot 20 zaporednih razvejitev).
Najtanjše sapničice se končajo s pljučnimi mešički (alveoli), ki jih obdajajo pljučne kapilare.
Alveoli so nanizani drug ob drugem v obliki grozda.
Izmenjava plinov (difuzija) poteka v respiratornih sapničicah in alveolah.
Sapnice se po zgradbi ne razlikujejo od sapnika (v steni najtanjših sapničic ni hrustanca, veliko elastičnega vezivnega in gladkega mišičnega tkiva, sluznica z migetalčnim epitelom).
Alveoli imajo v steni nizek, ploščat enoskladen epitel brez migetalk, prepleten s kapilarami (skupna stena dveh alveol).
Pljučni mešički (alveoli) s kapilarami so funkcionalna enota za izmenjavo dihalnih plinov med zrakom in krvjo.
400-500 milijonov alveolov → dihalna površina 50-100 m2 (površina telesa je 2 m2).
Kisik prehaja z difuzijo iz lumna alveola v kri, ogljikov dioksid iz krvi v lumen pljučnega mešička.
Difuzija poteka na osnovi koncentracijskih razlik (iz večje proti manjši koncentraciji).
Pri kadilcih tobačni dim uničuje stene alveolov → združevanje v večje prostore, zmanjševanje dihalne površine.
Katran se nalaga na površino pljuč → ovira difuzijo, draži dihalne poti, povzroča čezmerno tvorbo sluzi.
Tobak vsebuje nikotin in rakotvorne snovi (rak na pljučih, ledvicah, trebušni slinavki, ustih, žrelu, požiralniku).
Kajenje vpliva na ožilje in srce (pospešuje nastajanje oblog na stenah žil).
Pljuča so stožčaste oblike, ležijo v prsni votlini na trebušni preponi.
Levo in desno pljučno krilo (desno je večje, iz treh režnjev, levo manjše, iz dveh režnjev).
Medpljučje (med desnim in levim pljučnim krilom): srce, požiralnik, sapnik, velike žile in živci.
Pljučna lina (medialna stran): vstopajo in izstopajo žile, mezgovnice, živci in sapnica.
Pljučna arterija (pljučni krvni obtok) vstopa v pljuča (deoksigenirana kri) in se razveji v arteriole, te pa v kapilarni preplet okoli alveolov.
Kapilarna stena (ploščate endotelijske celice) in ploščat epitel pljučnega mešička omogočata izmenjavo O2 in CO2.
Nizek krvni tlak v pljučnih žilah preprečuje filtracijo krvne plazme (nabiranje tekočine v alveolah bi oviralo difuzijo).
Tekočina med mrenama preprečuje trenje in omogoča podtlak → pljuča sledijo premikom prsnega koša.
Pnevmotoraks: zrak uhaja iz pljuč v prsno votlino (predrtje pljučne mrene; zlomljena rebra, poškodba pljuč ob biopsiji, zaplet pri astmi ali KOPB, spontano) → stisnjena pljuča.
Regulacija in mehanizem pljučnega dihanja
A) Regulacija
Dihanje je avtomatično refleksno dogajanje (ne preneha v spanju, nezavesti, narkozi).
Dihalni avtomatizem deluje samo v zvezi s centralnim živčnim sistemom (prekinitev zveze → prenehanje dihanja).
Možganska skorja vpliva na dihanje (poljubno zaviranje ali pospeševanje).
Za trenutek prenehamo dihati, kadar nekaj pritegne našo pozornost, dihanje se poveča ob začetku telesnega napora.
Kadar požiramo je dihanje samodejno izključeno.
Dihalni center (pobuda za dihanje) je v podaljšani hrbtenjači (spodnji del možganov).
Glavni pobudnik je povečana koncentracija CO2 v krvi (dihalno središče je kemosenzibilno).
Večja količina CO2 (znižanje pH krvi) sproži dihalni refleks (vdih) oz. pospeši dihanje in obratno.
CO<em>2 se z vodo veže v ogljikovo kislino (H</em>2CO<em>3), ki disociira na HCO</em>3− in H+, kar vpliva na znižanje pH krvi.
Povečana koncentracija CO2 v krvi vodi v acidozo (zakisanje), pretirano upadanje pa v alkalozo krvi.
Večja količina kisika v krvi ne vpliva na dihanje, močno pomanjkanje kisika vpliva v manjši meri vzburjajoče na center.
Dihalno središče dobiva spodbude tudi po senzibilnih živcih s telesne periferije (pljuča, dihalna cev, aortni lok, vratna arterija, koža).
Nizka temperatura pospeši dihanje (nadoknaditi je potrebno izgubo toplote).
Dihalni center dobiva pobude tudi iz možganske skorje (zavestno pospeševanje ali zaviranje dihanja).
Vegetativno živčevje nadzira gladko mišičje sapnika, sapnic in njihovih vej: simpatikus širi, parasimpatikus oži dihalne poti.
Živčno središče, ki upravlja dihanje ne deluje na pljuča, temveč na trebušno prepono ter prsne in trebušne mišice.
Kemične in živčne pobude sprožijo tudi prvi vdih po rojstvu.
Pred rojstvom ni povoda, da bi se spodbujalo plodovo dihalno središče, saj nadzoruje v dobi intrauterinega življenja materino dihanje tudi kemično stanje plodove krvi.
Po podvezi popkovnice, ki pretrga obnavljanje kisika ter izločanje ogljikovega dioksida iz plodove krvi skozi posteljico, količina kisika naglo upada, narašča pa količina CO2, kar izzove prvi vdih, skupno z drugimi spodbudami za dihanje (npr. mraz).
Če pride do ukleščenja popkovnice v maternici, je prekinjena izmenjava plinov skozi posteljico. Plod lahko vdihne plodno vodo, kar je lahko usodno.
B) Mehanizem pljučnega dihanja (ventilacija)
Ventilacija poteka v dveh fazah: vdih (inspiracija) in izdih (ekspiracija).
Pljuča so nenehno povezana z zunanjim zrakom, zato se morajo napolniti v trenutku, ko se prsni koš razširi, zaradi atmosferskega pritiska nanje.
Vdih: Prsni koš se razširi zaradi povečane količine CO2 v krvi (zniža pH krvi) → vzburjenje dihalnega centra v podaljšani hrbtenjači → impulzi po motoričnih živcih k dihalnim mišicam → krčenje zunanjih medrebrnih mišic (dviganje reber navzgor in naprej) in mišic trebušne prepone (spuščanje prepone, potiskanje trebušnih organov navzdol) → povečanje prostornine prsne votline.
Pljuča se razširijo pasivno (bronhioli in pljučni mešički se širijo, ker so prožni).
Zrak vdira v pljuča zaradi negativnega pritiska v alveolah, ki je nastal zaradi povečane prostornine.
Zrak vdira v pljuča le toliko časa, da se zračni pritisk v pljučih izenači z zunanjim zračnim pritiskom.
Rebrno dihanje je navadno ubrano z dihanjem s prepono.
Izdih: Količina CO2 v krvi se zniža → vzburjenje dihalnega centra preneha → dihalne mišice popustijo → prsni koš se zoži (mišice se razširijo in preidejo v prvotni položaj, rebra z grodnico vred se spustijo, prepona se izboči) → zmanjšanje prostornine prsnega koša.
Stena prsne votline pritiska na pljuča od strani, prepona pa od spodaj → pljuča se stisnejo, volumen pljuč se zmanjša.
Pritisk zraka v pljučnih alveolah se poveča, zato prodira ven po dihalni poti.
Ko se v krvi ponovno nabere tolikšna količina CO2, da vzburi dihalni center, se dihalna akcija ponovi.
Zrak v alveolah je alveolarni zrak, zrak, ki ga vdihnemo imenujemo vdihani zrak in zrak, ki gre po dihalnih poteh ven je izdihani zrak.
V alveolarnem zraku je več CO<em>2 kot v atmosferskem zraku (difuzija O</em>2 iz alveol v kri in difuzija CO<em>2 iz krvi v alveole) → v izdihanem zraku je približno 16% kisika in 4% CO</em>2.
Izdihani zrak je bolj topel in vlažen (vodni hlapi).
Dušik je neaktiven plin, celice ga ne porabljajo, vendar ga je v izdihanem zraku v volumskih % manj kot v vdihanem zraku, ker je izdihanemu zraku dodana voda.
V izdihanem zraku je več O<em>2 in manj CO</em>2 kot v zraku v pljučnih mehurčkih, ker se zrak, ki ga izdihnemo, meša z zrakom v dihalnih poteh.
Frekvenca dihanja (število dihljajev v časovni enoti) je različna (zdrav odrasel človek 16-20x v minuti).
Otrok diha hitreje, starejši počasneje; pri telesnem naporu se frekvenca dihanja poveča, prav tako amplituda dihanja (globlji vdihi in izdihi).
Pri mirnem vdihu vdihnemo v pljuča pribl. 500 cm3 (0,5 l) zraka.
Dihalna prostornina (respiracijski volumen): količina zraka pri enkratnem normalnem vdihu oz izdihu.
Dopolnilna prostornina (globok vdih): razlika v prostornini zraka med običajnim in največjim možnim vdihom.
Rezervna prostornina (globok izdih): prostornina zraka med običajnim in največjim možnim izdihom.
Vitalna kapaciteta: prostornina vsega zraka (maksimalno do 6 l), ki ga lahko zamenjamo v pljučih med največjim vdihom in izdihom (vsota respiracijskega, dopolnilnega in rezervnega zraka).
Rezidualni (preostali) zrak: 1,2l zraka, ki ostane v pljučih tudi po maksimalnem izdihu.
Izredni gibi dihal: kašljanje, kihanje, zehanje, kolcanje, jokanje, smejanje…